Kaj pa vem, ali je res tako. Verjetno to čutimo še bolj, ko se staramo. Ko smo mladi, najbrž nimamo časa sploh ukvarjati se s tem, hitro se spreminjamo sami in spremembe okoli nas zato najbrž sprejemamo kot nekaj samoumevnega. Ko pa si z leti ustvarimo neki svoj življenjski slog, svoj tok življenja, ki ga tudi potrebujemo za, recimo, ustvarjanje družine ali kariere ali, denimo, materialne osnove, so prehitre spremembe, ki nam spodmikajo tla pod nogami, neprijetne, nezaželene.

Ko pridem nekam, kjer se vidi, da je kraj doživel že boljša obdobja, da življenje počasi ugaša, da ljudje odhajajo, ker iščejo boljše življenje, zanimivejše, morda tudi boljšo prihodnost za svoje otroke, me prime neka melanholija.

Potrebujemo nekaj predvidljivosti, da lahko načrtujemo, čeprav smo včasih preveč usmerjeni v prihodnost in nam sedanjost spolzi mimo, ne da bi se je kaj dosti zavedali. Zavemo se je šele, ko je minila.

Ko pridem nekam, kjer se vidi, da je kraj doživel že boljša obdobja, da življenje počasi ugaša, da ljudje odhajajo, ker iščejo boljše življenje, zanimivejše, morda tudi boljšo prihodnost za svoje otroke, me prime neka melanholija. Najbrž je vsak od nas vsaj nekoliko vezan na dom, na domače kraje (no, seveda so tudi taki, ki jih žene v svet in svoje sreče ne vežejo na domače, na ljudi in okolico, v katero so (bili) vsaj nekaj časa vraščeni). Si predstavljate, da živite tam in opazujete, kako vaši znanci, sorodniki počasi odhajajo, kako se hiše praznijo, kako se potem zapirajo trgovine, šole, pač vse, kar dela kraj živega. Življenje postaja vse mirnejše, otrok je malo ali pa na koncu skoraj nič več in potem, nekega dne, ostanete samo starejši, obdani s praznimi hišami, ki morda oživijo v času dopustov, potem pa še to ne. Če pridete v tak kraj od nekod drugod, iz prenaseljene, hrupne pokrajine, se vam to zazdi oaza miru. Zavidate ljudem, da živijo v takšnem miru, da jim življenje teče počasneje, da imajo čist zrak; zvečer ali zgodaj zjutraj uzrete srnjad, morda jelene, jazbeca, kuno … Kaj lepšega – za nekaj dni, za dopust. Takrat kraj nekoliko zaživi, vrne se vtis življenja, ljudje se srečajo, morda se nekateri poznajo, pa se niso videli vsaj leto, če ne dlje. A dopust mine, prišleki se vrnejo domov, v službe in kraj spet zamre. Za dolge mesece.

Koliko je takih v Sloveniji? Ja, skozi človeško zgodovino so kraji nastajali in opusteli, izginjali. Ljudje so pač živeli tam, kjer je okolje ponudilo možnost preživetja, a tudi pojem preživetja je bil včasih razumljen precej drugače, kot je sedaj. Tako pač je. Vendar me vseeno malo stisne pri srcu, ko pridem v take kraje. 

Priporočamo