Nanjo se boste verjetno lahko vkrcali že naslednje leto. Sun Princess bo delovala na utekočinjen zemeljski plin. To naj bi bila »zelena alternativa« za zelo neekološko panogo. Da bi jo splavili, so porabili 73.000 ur dela. Zdaj jo pospešeno opremljajo. Ne bo največja potniška ladja na svetu, bo pa med največjimi. To je dvajseta potniška križarka, zgrajena v Tržiču, prvo so izdelali leta 1966. Čezoceansko linijsko ladjo so krstili že leta 1925, prvo ladjo nasploh pa leta 1908, malo za tem, ko se je družina Cosulich iz Malega Lošinja odločila, da bo v Tržiču postavila ladjedelnico. Ta je temeljito spremenila lokalno gospodarsko krajino in družbo. Tržiška ladjedelnica je bila prava kovačnica delavskega razreda. V času Mussolinijevega režima med ladjedelniški zidovi ni manjkalo socialnega boja in antifašističnega odpora. Tam je nastala proletarska brigada, ki je združila Slovence in Italijane. Prav oni so že 9. septembra 1943 odprli ogenj proti Nemcem. Takoj po vojni je na tisoče italijanskih ladjedelniških delavcev navdušeno prišlo v Jugoslavijo, da bi gradili socializem. Idila ni trajala dolgo. Po resoluciji Informbiroja so se skoraj vsi odločili, da se vrnejo domov. Mnogi med njimi so na stroške Titovega režima pred odhodom še dopustovali na Golem otoku.
Tržičani so bili zelo ponosni na svoje ladje. Ladjedelnica je bila del mesta in mesto je živelo za ladjedelnico. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je tam delalo 11.000 ljudi. Potem so se stvari začele spreminjati, danes je v ladjedelnici samo še 1500 redno zaposlenih. V Evropi je panoga počasi umirala. Za preživetje so bile potrebne korenite spremembe. Družba Fincantieri, ki je upravljala ladjedelnico, se je odločila občutno znižati stroške dela. V Tržič tako niso več prihajali priseljenci z italijanskega juga, ampak novi migranti iz Bangladeša. Pripeljale so jih posredniške agencije. Prihajali so počasi, v prvih desetletjih 21. stoletja. Takrat je bila v mestu na oblasti leva sredina, ki je imela tradicionalno udobno večino. Novega fenomena ni upravljala in se niti ni spuščala v poslovne strategije ladjedelnice. Za to ni imela ne pristojnosti ne moči. Zdaj je priseljencev skoraj 5000, v kraju, ki ima skupno manj kot 30.000 prebivalcev. Naselili so se v strogem centru, kjer so bile najemnine in cene nepremičnin najnižje. Tam so se družili po službi, sedeli na klopcah in na stopnicah. Nova skupnost je nadaljevala svoje življenje tako kot doma. V centru so se odpirale njihove trgovine in po parkih so igrali kriket. Danes so ljudje, ki so prišli iz Bangladeša, del urbanega okolja in njihovi otroci v razredih italijanskih osnovnih šol prevladujejo. Zanimivo je, da so lokalne slovenske šole zadnja leta doživele pravi porast vpisov. Romantiki pravijo, da italijanizirani starši ponovno odkrivajo slovenske korenine, ciniki pa, da so slovenske šole postale privlačne za Italijane zato, ker v njih ni migrantov.
Dejstvo je, da se o bangladeški skupnosti ve zelo malo. Poznavalci pravijo, da je razdeljena okrog treh imamov, ki sledijo svojemu geografskemu poreklu. Redki med njimi govorijo italijansko in praktično nobena ženska ne zna jezika. Tisti, ki se poskušajo integrirati, so izločeni iz svoje skupnosti. Dekleta ob prvi menstruaciji takoj pošljejo nazaj v Bangladeš, ostanejo samo fantje.
Če je res, da so danes del sodobnega Tržiča, je enako res, da so za nekatere, verjetno za večinski del mesta, zelo moteč faktor. Prav zato je leva sredina hitro izgubila oblast. Lokalno ozračje je postalo idealno za nove desničarske zvezde. Anna Maria Cisint je bila lansko leto potrjena za županjo v prvem krogu z 72,4 odstotka glasov. Pred sedmimi leti je prvič zmagala s ksenofobno in protimigrantsko retoriko. Zdaj se šušlja, da bi lahko bila med kandidati Salvinijeve Lige na naslednjih evropskih volitvah. Kot pravi lokalni šerif je takoj po izvolitvi odstranila ulične klopi, prepovedala sedenje po stopnicah, prepovedala odpiranje novih etničnih trgovin v samem centru, poostrila pregled koles (migranti se premikajo po mestu in gredo na delo s kolesom), napolnila Tržič s kamerami in ograjami ter prepovedala igranje kriketa v javnih parkih. Da bi dokazala, da ni rasistka, je v središču mesta prepovedala tudi prodajo hladnega piva po marketih v večernih urah. Zagnala je celo kampanjo proti »levičarskim« učiteljem, ki naj bi se v razredu kritično izrekali o Salviniju in njegovi stranki. Na družbenih omrežjih pa je pobesnela, ko je izvedela, da je neka šola izobesila zastavo Neaplja. Hitro so ugotovili, da svetlomoder prapor v resnici nima nobene zveze z valom navdušenja lokalnih neapeljskih priseljencev ob zmagi na italijanskem nogometnem prvenstvu. Izobešena je bila zastava Združenih narodov.
Županjina dejanja doživljajo veliko odmevnost. Letos so se z njo ukvarjali nacionalni mediji, ko je napovedala, da bo na mestnem kopališču prepovedala kopanje v oblekah. Plažo uporabljajo priseljenci iz Bangladeša skupaj z lokalnim prebivalstvom. Nekateri so reagirali tako, da so se skupaj s priseljenci na kopanje solidarno odpravili oblečeni. Uglajen gospod se je odločil, da si za to priložnost nadene celo kravato.
Nekaj odpora še obstaja. Tržič je bil od nekdaj rdeča trdnjava. Ladjedelnica je ustvarila lokalni delavski razred. Tam so skupaj delali lokalni Italijani in Slovenci, priseljenci z juga in istrski ezuli. Naenkrat so jih nadomestili drugi, ki so bili pripravljeni delati za bistveno manj denarja.
Migracije so kompleksen pojav. Ksenofobija pa je sveto polje, na katerem se da gojiti fantastično politično kariero in s katero se zlahka premaga levo sredino. Tudi tam, kjer je bila videti nepremagljiva.
