Je torej misel neodvisna od jezikovne ubeseditve? Ali drži obratno: brez ubeseditve ni misli? Seveda gre za lažno ali ali dilemo. Prepleteno je. Brez (lahko tudi tihe) ubeseditve ni kompleksnih misli, če z besedo ubeseditev zaobjamemo tudi nebesedne procese recimo matematičnega jezika. Vprašanje pa je, čemu vse rečemo misel – in gotovo je med vsem tem, čemur misel rečemo, tudi marsikaj, kar ni povezano in ni izrazljivo z jezikom.
V bogati jezikoslovni znanstveni produkciji (kaj šele v celotni znanstveni literaturi) najdemo obilo teorij in dokazov z obeh strani dileme. Ko beremo eno stran, se nam zdi prepričljiva ta; ko drugo, ona. Največkrat pa itak ne beremo strokovnih ali celo znanstvenih besedil, še znotraj svojega poklicnega področja ne, kaj šele na splošno. Svojo morebitno radovednost tešimo s takimi ali drugačnimi predelanimi povzetki, izvlečki, iztržki. Ujeti smo v zapleteno razmerje med vse bolj specializirano znanostjo in splošno vednostjo: podatki govorijo nekaj v ta prid in drugo v drugega, ljudje pa smo večinoma kot lakmusov papir – če nas namočijo v kislino, pomodrimo, če v bazično tekočino, pordečimo. Na suhem ostanemo beli (mogoče pa od tod barve naše državne zastave?). Verjamemo torej tisti pripovedi, ki se nam zdi prepričljiva in zaupanja vredna, čeprav nimamo pravega vpogleda v to, ali res temelji na verodostojnih podatkih, ki so bili interpretirani s skrbno previdnostjo. Besede pripoved ne uporabljam v kakem ožjem literarnem, ampak v zelo splošnem pomenu: pokriva vse, od vremenske napovedi do znanstvene monografije.
Včasih smo se vsi skupaj namakali v nekaj istih pripovednih posodah: po končanem temeljnem izobraževanju smo se informirali prek časopisov, radijskih in televizijskih poročil. Danes so od takega načina samo še ostanki (v približno istem razmerju, kot je v visokogorju od nekdanjih mogočnih ledenikov preživelo le nekaj skromnih snežnih in ledenih zaplat). Zdaj imamo po eni strani občutek osebne moči in neodvisnosti: splet nam omogoča lahek dostop do nekoč nepredstavljivih količin informacij in na podlagi pridobljenih informacij si lahko sami sestavljamo pripovedi. Recimo vremensko napoved. Pogledamo nekaj vremenskih portalov, nekaj radarskih slik in jo lahko imamo. Seveda nismo izobraženi meteorologi – pa zakaj bi bili? Poleg tega tudi meteorologija marsikdaj useka zelo mimo. Po drugi strani imamo občutek nemoči, vsaj tisti, ki se težko odločamo ter radi dvomimo … čemu in komu lahko verjamemo iz ogromne množice dostopnega in možnega? Kaj, če se odločamo in neko pripoved sestavljamo čisto narobe? Pri vremenu precej hitro vidimo, ali je napoved držala ali ne, pa še tam se izkaže, da smo včasih v napovedi slišali predvsem tisto, kar smo si želeli, da bi se uresničilo, drugo pa smo preslišali. Pri kompleksnejših, daljših pripovedih lahko gre vse še veliko bolj narobe, saj usodno usmerjajo naše ravnanje in čustvovanje. Najbrž ste opazili, da sem pojem pripoved še bolj posplošil; gre za nekaj, kar se nam sicer zdi zaokroženo kot besedilo, vendar to ni. In smo spet pri začetku: ali res mislimo, kar mislimo, da mislimo, dokler tega ne izrazimo, ubesedimo?
Pri ubesedovanju misli pa imamo zadnje čase ljudje močno konkurenco: umetno inteligenco. Ta na široko zbuja navdušenje in hkrati občutek strahu, ogroženosti tudi med splošno publiko prav zato, ker zna – na človeško zahtevo – »sama« tvoriti zaokrožena besedila z glavo in repom, tudi v slovenščini. Res da je telo med glavo in repom vsaj zaenkrat marsikdaj nezaupanja vredno, kar pa opazimo bolj ali manj le takrat, ko UI pripoveduje o stvareh, ki jih sami res dobro poznamo. Dobro oblikovano besedilo smo skozi zgodovino človeške civilizacije ljudje privzeli kot znak premišljenosti, znanja, inteligence tistega, ki nam nekaj pripoveduje in sporoča – in hkrati tudi dokazilo, da je sporočevalec načeloma vreden zaupanja. Veliki jezikovni modeli vse bolje vedo, kam in kako je treba peljati besedilo, da smo z njim zadovoljni. (Zaenkrat) so poučeni in naučeni na ogromni količini besedil, ki smo jih tvorili ljudje. Besedila napišejo osupljivo hitro, neprimerljivo tudi z najbolj izkušenimi pisci in piskami. Ampak pri vsem tem se postavlja zelo banalno vprašanje: čigavo misel pletejo? Ali drugače: kako bomo vedeli, kaj mislimo, če misli ne bomo ubesedovali sami? Drugačna perspektiva pa se odpira pri ponudnikih informacij in njihovih odjemalkah in odjemalcih. ChatGPT je na moje naročilo »Napiši sestavek s 5000 znaki o tem, ali lahko mislimo brez uporabe jezika« v nekaj sekundah napisal popolnoma spodobno informativno besedilo na dano temo v osmih zaokroženih odstavkih. Ena sama jezikolumna z analognim piscem potrebuje za pisanje vsaj nekaj ur. Se to sploh splača?
Le, če vem, kaj sem z njo mislil povedati. A nisem čisto prepričan.
