Že od nekdaj se pri nas novo leto začne septembra. Poletja nihče ne jemlje resno in poletje je izgovor za vse. Saj veste, dopusti so, je najpogostejši odgovor, če kaj potrebujete ali se zaradi česa pritožujete.
S septembrom se na novo odprejo šole, počasi tudi univerze, politika in državna uprava zadihajo s polnimi pljuči in na nacionalki zaženejo programski stroj na sto obratov. Ne glede na to, kdo je kdaj ugrabil televizijo, vedno so se oddaje vrnile v programsko shemo in voditelji nam malo bolj porjaveli pridigajo z ekranov. Tak tipičen pridigar je Igor Pirkovič. Postalo je popolnoma normalno, da še naprej vodi oddajo Arena, ki je kot v posmeh skoraj vsem gledalcem zamenjala Studio City. Legendarno oddajo, za katero je Rosvita Pesek izjavila, da ne sodi na nacionalko. Je pa tam še vedno Arena z Igorjem Pirkovičem, ki je takoj užaljen, če mu kdo namigne, da ni dober voditelj. V tem vidi udbomafijsko zaroto, ki jo ves čas na svojih plečih čuti ubogi Jože Možina. Ta pogumni genij televizijskega medija je pred kamero v taisti Areni ves pretresen razlagal, kako je Milan Kučan nad njega poslal policijo in da gre za beloruski model. Naslednjič prosim doktorja in Prešernovega nagrajenca, da nam razloži ta beloruski model, ki ogroža njega in njemu podobne pokončne pogumne junake.
Res je pretresljivo, kako ti junaki malih ekranov verjamejo, da se borijo za pravo stvar in so zato napadeni. Da se vsi ukvarjajo z njimi, da so moteč faktor dvoličnežev, ki hočejo zrušiti kapitalizem, si po svoje razlagajo demokracijo in bodo pojutrišnjem restavrirali najbolj grob komunizem vseh časov. Še gost pri Pirkoviču Žiga Turk, ki igra na karte zdravega razuma, se ne more upreti temu čudenju in vlogi žrtve. Žiga rad govori o pluralnosti, ki jo razume zelo tehnično. Poenostavljeno, če je v Sloveniji trideset odstotkov kretenov ali pa deset odstotkov militantnih skrajnežev, jim mora nacionalka oddati odstotkom primeren programski čas. Za njega je javni medij le preslikava razmer v ideoloških nazorskih razmerjih družbe. Ne, spoštovani Žiga, javni medij je nekaj popolnoma nasprotnega. Je servis za državljane, ki mu ne poveljuje načelo pluralnosti, temveč načelo profesionalnosti in neodvisnosti. Ima pa Žiga v eni točki absolutno prav. Ko je razlagal o strahu, ki ga ima vsaka oblast do novih odprtih medijev, je udaril s tezo, da politika vedno trpi, ko ne more kontrolirati javnega prostora, javnega pogovora in medijev.
In res prav vsakemu spodrsne na tem terenu. Izjema je bil le Borut Pahor. Skušnjava je prevelika, razočaranje permanentno. Janez Janša je bil v tej nemoči pogosto žaljiv, aroganten in neprizanesljiv do novinark, voditeljev in medijev. Če je soditi po ponedeljkovem nastopu Roberta Goloba v Odmevih, se tudi predsednik vlade nevarno približuje tem vodam. Ko namreč začneš voditelja Igorja E. Berganta popravljati, mu odgovoriti, da je to, kar sprašuje, otročje, duhovičiti v smislu, saj poznate gospoda Breclja, in vrniti vprašanje v slogu, saj se še spomnite, da smo načrtovali dva mandata, je to že prikrita nestrpnost do predstavnika javnega medija. Privatno gre lahko gospodu Golobu vsak novinar na jetra in privatno lahko tudi medijev ne mara, ampak v vlogi predsednika vlade mora biti nad tem. Prvi dan, ko je stopil v politiko, bi mu moralo postati jasno, da mu ne bomo peli samo hvalospevov, zganjali promocije in mu ploskali za vsako izrečeno besedo. Ravno nasprotno. S politično funkcijo dobiš v paketu tudi to. Kritiko, nestrinjanje, iskanje nedoslednosti, vlečenje za jezik in stalno preverjanje obljub. Igor je v ponedeljek počel točno to. Preverjal je obljube, ki jih je dal predsednik vlade, vladajoča koalicija in posamezni ministri.
Še enkrat, bil je to začetek septembra, ko se začne tudi v politiki novo leto. Neke vrste slavnostna uvertura. Predsednik vlade jo je v principu dobro odprl. Dal nam je vedeti, da vsi delajo sto na uro, da vse teče kot namazano, da imajo vse pod kontrolo, da je koalicija trdna, da z ničemer ne zamujajo, da mislijo na vse in da je prioriteta obnova po avgustovski katastrofi. V tej pristni vnemi, kako je skrb za tiste, ki so izgubili streho nad glavo, prva naloga vlade, je bil prepričljiv. Kot pred tremi leti minister Zdravko Počivalšek, ki je neutrudno ponavljal eno mantro. Mi smo v covid krizi reševali človeška življenja.
Ko je stopil Robert Golob na politično sceno, je eden od evforičnih komentatorjev zapisal, da smo dobili Luko Dončića na političnem parketu. Letos smo na svetovnem prvenstvu v odločilni tekmi s Kanado videli, kam je ta genij košarkaške žoge zašel. V eno stalno pričkanje s sodniki, stalno pritoževanje, prislužil si je izključitev in pri tem pozabil na ekipo. Luka Dončić je začel početi to, kar mnogi politiki počnejo v zgodovini samostojne Sloveniji. Začel je verjeti, da je odrešitelj, napol bog, in da mu ni treba poslušati nikogar. Selektor ekipe se mi je dobesedno smilil, ker ni imel nobene avtoritete in nobene besede. Ne pozabimo, da bogovi mnogokrat padejo na glavo ...
