Jednog jutra ispod moga prozora desila se frka neopisiva*, kot bi rekel Bajaga. Po strmi ulici, po kateri nosim svoje ostarelo in že pretežko telo navkreber do bližnje prodajalne, so na tekmi z zemljevidom v eni roki in kompasom v drugi, v goreteksu, lateksu in drugih materialih marširali tekači. In tekačice v atletski opremi in raznih barvah dresov.
Pomislim, da se mi meša in da imam privide; sinoči, ko sem razmišljal o kolumni, sem pozno v noč gledal prenos svetovnega prvenstva v atletiki iz Budimpešte in zdi se mi, da so mogoče tekmovalci preprosto skočili iz plazme in nadaljevali svoje tekmovanje. Po nekaj korakih sem se končno prebudil in videl, da nisem znorel in da se mi ne prikazujejo podobe, ki v resničnosti ne obstajajo. Mimo mene je tekel tekmovalec v bermudah s ciriličnim napisom Srbija. To je bilo povsem dovolj, da se telo vrne v resničnost. Srbski tekmovalec je zagnano nadaljeval proti vrhu ulice. V smeri balkona, ki je pripadal Ines, sošolki iz osnovne šole, ki sem jo enkrat po naključju z nekakšnim pihalnikom zadel pod oko, ko smo se igrali kavboje in Indijance, in zaradi tega od očeta dobil nepozabne batine.
Igra namreč preprosto ne sme izgubiti športnega značaja. Kot pravi tisti Splitčan na družbenih omrežjih glede aretacije Dinamovih navijačev v Grčiji: »Da su mene tamo uhapsili kad sam bio dijete, prvo što se ne bih smio vratiti doma jer bi me ćaća sa zemljom sastavija, prije nego bi me se naša milicija dočepala.«** Vsak čas ima svoje posledice. Najhuje je, ko se širi miselnost, da ni nikakršnih. To se običajno konča tragično. Kot namreč pravi neki zaveden državljan: »Zakaj iz Grčije zdaj zahtevamo otroke, tja pa smo poslali odrasle ljudi?«
Zgodbo ste verjetno slišali. V okviru kvalifikacij za ligo prvakov bi zagrebški Dinamo moral odigrati tekmo v Atenah s tamkajšnjim AEK, ki je tradicionalno levičarski klub. Na Balkanu se rado govori v evfemizmih. Večina tako imenovanega trdnega jedra navijačev najbolj znanega zagrebškega kluba so desničarji. V razvitem svetu jih sicer označujejo za fašiste. Medtem ko večina ni postala takšna. Takšni ali podobni so tudi navijači Panathinaikosa, ki so se ponudili, da bodo gostitelji Zagrebčanom. Ki so prišli v glavno mesto Grčije oboroženi s hladnim orožjem kljub dejstvu, da sta dve policiji na njihovi poti – bolgarska in albanska – opozorili, da bi lahko pod Partenonom prišlo do resnih težav. Ni bilo treba dolgo čakati: opogumljeni zaradi pomoči domačinov so zagrebški Bad Blue Boysi začeli spopade z AEK-ovci. Epilog je bil, da je bil 29-letni Grk smrtno ranjen. Zaboden z nožem. Grška javnost je znorela, policija pa zajela vse hrvaške navijače. In jih razporedila v zapore po vsej Grčiji, kjer ne upoštevajo ravno navodil Helsinškega odbora za človekove pravice. Tožilstvo je vložilo kazensko ovadbo proti 104 osebam in čakajo jih, vse tako kaže, visoke zaporne kazni. Medtem je prišla na dan informacija, ki bi lahko ublažila sedanji težek položaj Hrvatov v grških temnicah. Grka je očitno ubil Grk.
Okoli sto Hrvatom, ki tičijo v priporu, se ne obeta nič dobrega. Sin, ki mu je uspelo iz zapora poklicati očeta v Zagreb, je rekel, da je povsem mogoče, da se slišita zadnjič. Da so mu skozi rešetke kazali, da mu bodo odrezali glavo, in rekli, da bo do zjutraj posiljen. Hudo.
Ko sem skrolal po telefonu med vsemi temi novicami, sem skoraj spregledal, da je mimo pritekla tekačica z etno motivi na dresu in napisom Moldova. Hm. Spomnil sem se, da je ta država pred nekaj dnevi odrekla gostoljubje Goranu Bregoviću – zaradi podpiranja Putina, za katerega se tam bojijo, da bo napadel tudi njihovo državo – in da je zaradi tega protestiral sam vrh Srbije. Morda bi ji lahko rekel, da je njegovo stanovanje, v katerem so naredili kariero tudi Bijelo dugme, samo sto metrov od točke, kjer se trenutno vrti ona, a bila je videti malce nenavadno v opremi, krojeni scela. Medtem ko je iskala svojo točko. A ni lepo biti tožibaba. Moldavijka je medtem izginila pod zgornjo pralnico v majhen park, jaz pa sem končno našel uradno osebo v rumenem jopiču, ki bi mi lahko dala odgovore.
– Dober dan.
– Dober dan, reče on, ne preveč pripravljen na pogovor. Vidim njegovo neizgovorjeno misel: Dovolj je, da stojim tukaj na tej sopari, samo še ta stari mi manjka, da me tukaj gnjavi.
– Oprostite, za kaj pa gre?
– Za orientacijo. Prvenstvo jugovzhodne Evrope v orientacijskem teku.
– Aha, hvala. (Vesel, da nisem znorel, rečem, da sem vse razumel.)
Dobro, da je v državah s tolikšno stopnjo dezorientacije tekmovanje v orientaciji. Vsa čast. Slovenec, skoraj obilnejši od mene, napreduje proti samopostrežbi. Skoraj bi mu rekel: Dej, stari, pismo, zakaj se matraš, greva skupaj eno laško rukn't!
A sem se zadržal. Vsak naj vali svoj kamen. Preden je Španka – tudi oni so menda jugovzhodna Evropa, vsaj po mentaliteti – našla svojo orientacijsko točko pri lekarni, sem zagledal še tri vesele Bolgare. Pisanost Evrope na mojem dvorišču. Vse zveni kot Beethovnova deveta.
Vračam se iz trgovine. Vsi so tukaj. A nekaj manjka. Ni Grkov. Kam so izginili? Pa prav oni so si izmislili šport. Potem pa se spomnim, da je hrvaški predsednik, ko je komentiral atenski incident, izjavil: »Tudi mi bomo dobili 100 Grkov, pa jih bomo zamenjali za Bad Blue Boyse.« In dodal: »Če je to današnja EU, potem bi bilo bolje, da je ne bi bilo.«
In čarovnija se je preprosto razblinila.
