Kmetovati sem začela pred sedmimi leti in nikoli si nisem predstavljala, da bo to v prvi vrsti komunikacijski podvig. Ker sem v kmetovanje vstopila kot samozaposlena v kulturi, sem bila prepričana, da o težavah v komunikaciji vem vse. Nihče v Sloveniji vendar ni manj razumljen od umetnic. Ha. Po pravljičnih sedmih letih kmetovanja in pisateljevanja brez težav napišem: nihče v Sloveniji ni manj razumljen od kmetic. In umetnic, seveda. Mamaaaa, nihče me ne razume!
Nočem se šaliti, ampak humor je moj naravni obrambni mehanizem. Kmetice in umetnice moramo vlagati veliko svojega znanja in zanosa v to, da iz globoke tragike ustvarjamo obešenjaške šale in da potem z njimi mahamo naokoli kakor z zastavami zmage. Nobena zmaga ni to, seveda, a obenem je znak, da ni predaje. Ne bomo se predale. Vihrale bomo s tragiko vsem na očeh in se pretvarjale, da bo slej ali prej kdo opazil.
Namesto da bi kdo zares opazil, te začnejo ljudje glede tvoje zastave hitro opozarjati na najbolj bizarna dejstva. Kolikokrat sem pri kakšnem omizju ali pa v kakšnem bežnem pogovoru na vlaku že popolnoma onemela, ko mi je prvi, ki je prišel mimo, začel razlagati moje kmečko življenje na način, ki z mojim resničnim kmečkim življenjem ni imel nobene zveze. Ker on pa vrtnari in ve, kako je treba. Ker oni drugi pa ima bratranca, ki ima farmo, in razume, kaj pomeni kidati gnoj. In ta tretji je naredil tečaj za permakulturno načrtovanje.
Živimo v tako majhni državi, vse je tako zelo blizu, tako zelo pri roki, in vendar so razdalje med nami neskončne. Razdalje med podeželjem in mestom. Meni, ki čez zimo živim v Berlinu, sicer pa kmetujem v Jurovskem Dolu, ti prepadi pogosto vzamejo sapo. Res: začutim prav fizično bolečino. Pogosto se slišim reči, da je od Berlina do Jurovskega Dola bliže kot od Jurovskega Dola do Ljubljane. Vse v moji državi mi daje občutek, da moram na vsak način izbrati in se postaviti na eno stran, nato pa s kar največjo močjo udrihati po tisti drugi.
Vse to sem morala zapisati, da sploh lahko zajamem sapo in komentiram kmečki protest, ki se je zgodil prejšnji teden. V sedmih letih kmetovanja se je podeželje tako zakoreninilo v meni, da mi lahko zvrtate luknjo v koleno, pa ne bom zapisala žal besede o kmeticah. Vedno bom na njihovi strani. Vedno. Pa četudi so moji najboljši prijatelji sami naravovarstveniki in čeprav v teh dneh polovica ljudi, ki tvori moj svet, benti čez zarukane kmetavzarje, ki ne razumejo, da je dobrobit enega metulja vendar dobrobit celotnega ekosistema in da je travniške ptice treba obvarovati pred govedorejsko drhaljo, ker bomo tako obvarovali vse nas.
Tako je. Ekološke kmetice, ki se prejšnji petek nismo vozile s traktorji, ampak smo v svojih goricah »španale drote in vezale šparone«, na svojih kmetijah najprej poskrbimo za metulje, žabe in kače, šele nato pomislimo nase. Vemo: ko skrbimo za metulje, žabe in kače, v resnici mislimo nase. Na kraj pameti nam ne pade, da bi šle protestirat, naj v Sloveniji zmanjšamo območja Nature 2000 ali zavrnemo uredbo o trajnostni rabi fitofarmacevtskih sredstev. Smešni se nam zdijo komentarji nekaterih naših kmečkih kolegov, ki grozijo, da lahko brez fitofarmacevtskih sredstev kar posekamo sadovnjake in vinograde in zapremo štacune. Dajte, no. Če bi bilo po naše, bi v Sloveniji kmetovali samo ekološko. Me, ekološke kmetice, vemo, da je to možno. Vsi, ki imajo oči, da gledajo, nos, da vohajo, in jezik, da okusijo, lahko v našem majhnem podeželskem prostoru najdejo ogromno primerov dobrih praks, ki ustvarjajo zavidljivo kakovost, pa tudi zavidljive količine prvovrstnih ekoloških pridelkov zelenjave, sadja, mleka, jajc, tudi mesa. Možno je.
Ni pa enostavno. Prekleto težko je.
Pa ne zdaj spet o zavidljivem kmečkem voznem parku, kakor da so dobri traktorji dokaz, da gre v slovenskem kmetijstvu vse zlahka. To, o čemer pišem, ni težko zaradi fizičnih naporov.
Težko je, ker za ekološko kmetijstvo, ki bo zmožno preskrbeti državo – ne glede na to, ali bomo v tej državi jedli meso ali ne, kar je debata, ki zgolj zakriva resnične težave –, potrebujemo novo državo. Praktično z nule. Popolnoma nov, učinkovit podporni sistem, ki bo razumel, česar ne razumejo niti moji najboljši prijatelji. Da kmetice in kmetje nismo nazadnjaški izkoriščevalci sistema in mehanizacije, pač pa zadnji varuhi znanja, spretnosti in veščin, ki se jim pavšalno reče »delo z zemljo«. Grozljiva resnica je, da ti varuhi izumirajo z isto hitrostjo kot metulji in ptice. Sprehodite se malo po zapuščenih vaseh. Kdor želi dobro hrano in zdravo naravo, mora razumeti, da kmetice in kmetje niso sovražniki, pač pa temeljni kamni našega skupnega preživetja, preživetja ptic, vode, zemlje in dreves, ekosistemov, vsega vmes.
To pa je naloga, ki je niti človeku niti traktorju ne daješ s prepovedmi in palico. Kdor naj očuva darežljivost narave, mora biti nagrajen. Obilno. Nikakor zgolj v denarju. Predvsem v razumevanju. V spoštovanju. In nikoli ne bo preveč.
Zato: podpiram kmečki protest. Z grenkobo. Grenkobo, ker vem, od kod piha veter in kam bo udaril vihar. Grozljivo grenkobo, ker medtem ko se pričkamo, klimatske spremembe niso pravične in uničujejo vse.
