Pred dnevi sem prejel zanimiv klic prijatelja iz Washingtona. Dalo bi se ga strniti v eno vprašanje. Je res, da Slovenci ne marate Američanov in da ne marate ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega? Skoraj sem padel s stola in več kot to, da to ni res, nisem spravil skupaj. Sledil je nujen dodatek. Slovenci moramo zaradi svoje izkušnje imeti radi vsakega, ki se bojuje proti agresorju in zemeljskemu predatorju.
Klic je bil terminsko zanimiv. Na nacionalki sta ravno Janez Janša in Ernest Petrič najboljšemu voditelju vseh časov, televizijskemu medijskemu doktorju Igorju Pirkoviču, razlagala, kako je mir norost, vojna edina opcija in je skoraj državljanska dolžnost, da obsodimo agresorja in mu napovemo vojno. Tisti, ki dvomijo oziroma pozivajo k pogovorom in premirju, pa so malodane ruski plačanci, jugonostalgiki in komunajzerski dinozavri. Tisti, ki je proti temu, da se vsak dan šleparji in vagoni raket, tankov, bomb, granat in preostalega vojaškega arzenala pošiljajo v Ukrajino, je izdajalec. Je med tistimi dvomljivci, ki tudi pred enim letom niso hoteli videti junaštva našega šefa vlade, ko je z vlakom odpotoval v Kijev. Janša je vse skupaj v oddaji povzel zelo skromno. Vse informacije mu je dala dopisnica nacionalke Karmen Švegelj, vso logistiko so izpeljali Poljaki, njegova je bila le ideja. In jasno odločenost, da se gre tja. Seveda na nacionalki niso zamudili priložnosti, da bi predvajali posnetek ministrice Tanje Fajon, ki je pred enim letom nasprotovala takšnim solo akcijam. Janez je bil na tej točki jasen kot beli dan. To ni bila solo akcija. Le junakov ni bilo nikjer.
Janez dobro ve, da je edina opcija stalna vojna. On jo tako ali tako bije že ves čas. Zadnja leta predvsem z mediji, levičarji, civilnodružbenimi gibanji in z vsemi, ki ne razmišljajo tako kot on. Janša je izjemen taktik. Ves čas te vabi k dialogu in ves čas te napada. Temu bi se lahko banalno reklo tudi partizanski način bojevanja. Ves čas ti nastavlja pasti in napada iz zasede. Na fronto pa največkrat postavlja kakšne kekce, ki jim je fino pred svojimi napadati druge. Spet na isti dan je Aleš Primc z Alešem Hojsom pred magistratom v Ljubljani pripravil veličastni zbor. V neposrednem prenosu nacionalke. En tak militanten hepening proti Zoranu Jankoviću. Zbor, poln napadalne retorike, kateremu je na koncu manjkal samo še poziv, da se z vilami in motikami zavzame generalni štab mestne občine.
Ob vseh norostih vojne, predvsem za mojo generacijo, ki je rasla ob nasprotovanju vojni v Vietnamu in korakala po ulicah s transparenti Ljubite se, ne pa vojskujte, je vsaka vojna čista norost. Čisti nesmisel in navadna ekonomska računica. Vojne se zadnjih trideset let ne bijejo zaradi vrednot, religij ali nerešenih državnih meja. Seveda so propagandistično izrabljeni nerešeni spori iz preteklosti. Dajejo pokritje in alibi.
V bistvu pa se vojne bijejo za vpliv, za dostop do virov, za nadzor nad njimi, za osvajanje trgov, regulacijo in nadzor trgov. To Janša dobro ve in je vse skupaj povzel v stavku, da se v Ukrajini bije boj za pšenico in naravne vire. V bistvu je vsaka vojna plenjenje. Prisvojiti si čim več. In potem furati biznis. Recimo banalno tako, da zasežeš orožje in ga potem prodaš drugemu. Simbolno pa je vojni plen okupacija medijev, podjetij in ministrstev. Pri nas več kot simbolno. Gre dobesedno za masaker na celi črti. Vsake volitve so izbojevanje vojn s pripadajočim plenom. Koalicijski partnerji si vedno vse delijo kot del vojnega plena. Meni to, tebi to in tretjemu nekaj drugega.
Vojne so v bistvu nekaj lepega. Predvsem za kamere. Nacionalka bi morala vsak teden zavrteti film Stanleyja Kubricka Dr. Strangelove. Podnaslov je briljanten. Kako sem premagal strah in vzljubil bombo. To je sicer parodija, ampak še kako povzema duha časa. Kaj je danes bolj sprejemljivo od tega, da navijamo za čim več bomb in granat. Da celo vsi voditelji govorijo samo o tem. Kako se mora noč in dan proizvajati strelivo za obrambo Ukrajine. Tja prepeljati čim več smrtonosnega orožja, ki bo garant miru. To je tako ali tako večni stereotip. Več kot bomo imeli orožja, bližje bomo miru. Več kot bomo uničili nasprotnikovih zmogljivosti, bližje bomo prekinitvi ognja.
V vizionarskem Kubrickovem filmu je ključni prizor, ki gre kar tako mimo. Peter Sellers hoče na vsak način govoriti po telefonu s predsednikom države. V govorilnici sredi vojaške baze nikakor ne more vzpostaviti zveze, ker nima dovolj kovancev. Zagleda avtomat za pijačo in vojaku naroči, da razstreli avtomat in pobere ven kovance. Vojakov odgovor je jasen: Ta avtomat je zasebna lastnina. Če predsednika ne dobite na telefon, boste morali odgovarjati družbi Coca-Cola.
Za lastnine gre. Zasebne lastnine. Na posnetku, ki te dni kroži po spletu, meni neznani sivolasi gospod govori o tem, kako so Američani v zadnjega
četrt stoletja sodelovali v več kot dvesto vojnah. Pri vseh vojnah je bil v ozadju posel. Osvojitev, nadzor in izkoriščanje. In konča z besedami, da je pohlep ponorel …
