Prav zabavno je opazovati odzive na napovedano obdavčitev premoženja in druge ukrepe, s katerimi namerava levosredinska koalicija oblikovati rešitve za pravičnejšo porazdelitev ustvarjenega. Histerične, bi lahko rekli. »Pretirano zmanjšanje neenakosti pripelje do znižanja gospodarske aktivnosti. Sistem spodbud zmanjšuje delovne napore, pripravljenost za tveganje, kreativnost ljudi,« je na primer v Domovini, glasilu poraženih Toninovih neoliberalcev, opozoril profesor ekonomije Sašo Polanec.
Seveda ima profesor na voljo resne študije za svoje opozorilo. A ker se ni potrudil povedanega umestiti v kontekst, na primer pojasniti, kakšna je razlika med pretiranim in nepretiranim zmanjševanjem neenakosti, in opremiti z nujnimi podrobnostmi iz slovenske realnosti, je s pavšalno ugotovitvijo zgolj zlil vodo na mlin ekonomsko-politične elite. Dal ji je vzvod za normaliziranje sedanje dohodkovne neenakosti in nadaljevano bogatenje premožnih. V času, ko v Sloveniji vsaka druga samska ženska, starejša od 65 let, živi pod pragom revščine, ko je vse težje živeti celo s povprečno plačo, lahko »kreativni« posamezniki, kot smo videli v zadnji Tarči, po enem samem večmilijonskem poslu z državo pokupijo stanovanja v središču mesta in do konca življenja prav lepo živijo od najemnin ali (pre)prodaje. Ne gre dvomiti, da bodo prav ti in takšni najglasneje vpili o strašnih krivicah, če bo vlada uresničila obljubo in progresivno obdavčila nepremičnine.
Ivo Boscarol, sicer vsega spoštovanja vreden podjetnik, je že ob prvih omembah davka na premoženje – še preden je imela koalicija priložnost pojasniti rešitve – zagrmel, da gre za vnovično nacionalizacijo. Se pravi za ekspropriacijo, za nepovraten odvzem premoženja. Pridne slovenske ljudi, ki so si z odrekanjem in v potu svojega obraza zgradili hiše in vikende, morda kupili nekaj delnic, bodo zdaj po njegovem »ta levi« oskubili kot ovce, saj jim bodo naložili toliko davka, da ga ne bodo mogli plačati. Privarčevano in prigarano jim bodo tako zvito odvzeli. Skratka, jejhata, ta rdeči gredo! Boscarolove za zdaj iracionalne bojazni so pravzaprav še bolj razdiralne od profesorjevih, saj nagovarjajo »lastnika« v vsakem od nas. Vsak lastnik pa verjame, da je sam zaslužen za vse, kar ima. Kapitalizem s svojim poudarjanjem individualne odgovornosti in individualne krivde nas v tem občutju le utrjuje.
Upravičevanje dohodkovnih razlik, ki so v Sloveniji primerjalno gledano še majhne, je ključna neoliberalna mantra. Ker ohranja status quo. Tistim, ki se ne morejo prebiti iz »začaranega« kroga revščine, je treba le dopovedati, da so si sami krivi za to – ker niso pripravljeni tvegati, ker niso dovolj pridni in kreativni. Zato jih je v skladu s tovrstnim pojmovanjem treba držati na kratko, da se zbudijo in začno bolj prizadevno soustvarjati družbeno in svoje bogastvo. Dotlej pa lahko poskušajo kreativno preživeti z 940 evri neto plače po 40 letih dela v uspešnem podjetju. Lahko tvegajo in si sposodijo denar za kakšno luknjo, ki je ne bodo mogli odplačati, ker bodo kot prekarci prvi leteli na cesto. In lahko se s pridnostjo izkažejo v dveh ali treh službah hkrati, samo lepo prosim nikarte potem z izgorelostjo in zdrajsanimi sklepi obremenjevati javnega zdravstva.
Strah premožnih je ob menjavah oblasti in ideologij na oblasti sicer do neke mere upravičen. Za mnoge žrtve oblastnega nasilja pred drugo svetovno vojno in po njej, med njimi ljudi, ki so iskreno pomagali zmagoviti strani, je bilo usodno prav premoženje, ki so ga ustvarili sami ali več rodov njihovih družin. Pohlep zmagovalcev pač nima meja. Toda ob tem je treba vedeti, da nobeno premoženje ni sveto, kot se zdi Ivu Boscarolu. Vedno je od tega sveta, v večji meri plod sistema, okoliščin in od posameznika neodvisnih možnosti kot pa osebne lastnikove zaslužnosti. Tudi tedaj, ko ta ni zanemarljiva.
Povedano seveda ne pomeni, da je lastnina stvar poljubne politične odločitve – s tem bi upravičili revolucionarna prisvajanja, trpljenje in kaos. Ni pa nadsistemska kategorija, v katero naj se politika ne vtika. Nevidna roka trga namreč vselej boža bogate in klofuta revne. Sveta je le pravica ljudi do dostojanstvenega in dostojnega življenja, vse drugo je stvar razmerij v politični moči in politične (ne)razsodnosti.
Na globalni ravni lahko opazujemo enake vzorce in premisleke. »Milijarderji te dni prihajajo v Davos, da bi proslavili neverjeten porast svojega premoženja,« je brezsramno bogate pred začetkom svetovnega gospodarskega foruma ošvrknila izvršna direktorica Oxfama Gabriela Bucher. Med pandemijo covida smo namreč po izračunih te ugledne neprofitne organizacije vsakih 30 ur dobili novega milijarderja, zdaj pa bi lahko z enako hitrostjo naraščajoči stroški hrane in energije v skrajno revščino pahnili 263 milijonov ljudi. V Oxfamu bi zato začasno uvedli 90-odstotni davek na presežne dobičke velikih korporacij. Lahko pa bi že z dveodstotnim letnim davkom na premoženje milijonarjev in petodstotnim davkom na premoženje milijarderjev letno ustvarili 2,52 bilijona dolarjev in iz revščine rešili 2,3 milijarde ljudi.
Lahko bi, toda kaj ko bodo polanci, boscaroli in tonini z vsega sveta družno zavpili, da je premoženje sveto in zasluženo, visoki davki pa le škodljiva potuha nekreativnim ...
