A šport je v osnovi kultura gibanja, ki je koristno za človeško telo. Morda bo nekdo rekel, da je gibanja pri fizičnem delu čisto dovolj, če ne celo preveč. A zgarani ljudje so vse prej kot zdravi. Sploh težje fizično delo izrabi naše telo. Naši predniki so zaradi tega verjetno kar pogosto trpeli za okvarami sklepov in hrbtenice in še česa, da poškodb niti ne štejemo. No, pri pogostem ali vrhunskem športu so poškodbe, izrabe posameznih delov telesa prav tako pogoste, a tako je zato, ker je šport postal poklic. In v poklicu nisi uspešen, če ga ne vadiš do popolnosti, če torej ne ponavljaš in obremenjuješ istih delov telesa, kar samo po sebi ni zdravo. Nekateri imajo srečo s svojim telesom, ki prenese tudi obremenitve vrhunskega športa, a to je najbrž prej izjema kot pravilo. Je torej šport zdrav? Seveda je, če je raznovrsten, če z njim ne pretiravamo, skratka, če ostanemo popolni amaterji in ne stremimo k popolnosti. Amaterizem sam po sebi niti slučajno ne zagotavlja koristnosti športa, menda je na tekmovanjih amaterjev veliko poživil in siceršnjega pretiravanja, ker ni nadzora.

Najbrž je v športu najvišji dosežek to, da znaš prenesti tudi poraz in priznati drugemu, da je boljši od tebe. Boljši se prej ko slej najde, razen če prej ne nehaš tekmovati.

Šport koristi tudi vsem, ki fizično delajo, saj si krepijo mišice, ki jih sicer pri svojem delu ne uporabljajo, delajo bolj raznovrstne gibe, se razmigajo … Čeprav povsem razumem vse, ki zaradi utrujenosti raje malo poležijo ali delajo kaj drugega. Sam sem bil športnik od otroštva, na neki način sem še vedno, a moja služba je sedeča; tudi dolgotrajno sedenje škodi, zato mi šport godi, koristi. Včasih sem tekmoval, z leti pa sem izgubil motiv za tekme, če pa že, jih ne jemljem smrtno resno, usodno, ampak za motivacijo, zabavo morda. Seveda si naši vrhunski (poklicni) športniki tega ne morejo privoščiti, tudi mi, gledalci, na neki način s svojimi pričakovanji in »čaščenjem« uspešnih pritiskamo nanje. A najbrž je v športu najvišji dosežek to, da znaš prenesti tudi poraz in priznati drugemu, da je boljši od tebe. Boljši se prej ko slej najde, razen če prej ne nehaš tekmovati.

Nam, ki športne boje gledamo iz udobnega naslanjača, se zdi škoda, če kakšen uspešen športnik na svojem vrhuncu preneha s športom, a to je, moramo priznati, naša sebičnost, ker s tem nekako izgubimo vir užitka, ko »naši« zmagujejo. 

Priporočamo