Kje se konča pravica posameznika in prevlada pravica skupnosti? Ta meja se pomika sem in tja. V določenih časih in na nekaterih območjih našega planeta je meja zagotovo pomaknjena precej bolj v prid posameznikom kot skupnosti, drugje in v kakšnih drugih časih je ravno nasprotno. Seveda pa je odvisno tudi od tega, za kaj gre, o katerem področju našega bivanja se pogovarjamo. In seveda je veliko vprašanje, kdo so »stranke v postopku«.

Kjer koli in kadar koli zmaga tista stran, na kateri s(m)o ljudje. Če je na drugi strani narava, ta res težko zagovarja svoje pravice, svojo logiko in svoj prav. Običajno ji jih pripišemo oziroma določimo kar mi, ljudje. Seveda, kdo pa naj bi odločal o tem, če ne ljudje! Pri tem pa res težko zatajimo svoje interese in želje, tudi če globoko v sebi vsaj malo podvomimo o njih, če že nismo vsaj toliko objektivni, da poskušamo kolikor toliko objektivno oceniti vse posledice naših odločitev. In ker smo najpametnejša bitja na tem planetu, naš prav prevlada.

No, ne zato, ampak zato, ker drugi udeleženci žal ne znajo oblikovati in zagovarjati svojih stališč, ker jih pač nimajo. Kakšno stališče pa naj imajo na primer močvirja, ptice, jeleni, čebele? Nimajo jih. Oni nekako ne spreminjajo okolja, kot to počnemo ljudje. Tudi če bi se okolje zaradi njih začelo spreminjati njim v škodo, najbrž ne bi storili ničesar, da bi se stanje izboljšalo, pa čeprav bi postalo njihovo preživetje vprašljivo. Živijo nagonsko, brez razmišljanja. Vsaj ljudje tako mislimo, ne vem, ali imamo povsem prav. Tu so še rastline, pogosto po krivici spregledane stranke. One itak samo rastejo, tudi tam, kjer nam povzročajo preglavice. A če pogledamo vsa živa bitja, ki so na Zemlji, se je njihovo sobivanje razvilo skozi tisočletja, skozi stotisočletja, skozi milijone let. In tudi mi sobivamo, a na način, ki izrazito koristi nam.

V naravi je tako, da ko se ena vrsta preveč razmnoži, ali sama sebe onemogoči ali pa se razmnoži tudi njen naravni sovražnik. Ali imamo ljudje naravnega sovražnika? Mogoče so pa to bolezni. Z nekaterimi smo v preteklosti že imeli težave in so našo vrsto zdesetkale. Dandanes se čutimo vsemogočne, imamo veliko znanja, s katerim se lahko ščitimo pred njimi. A kdo ve, kdaj se bo našla bolezen, ki ji ne bomo kos? Takrat nas ne bo nihče vprašal, kako zelo si želimo živeti. Takrat bodo naši interesi postali nepomembni. Najhujše pa bi bilo spoznanje, da smo si v preteklosti sami uničili možnost za preživetje. Kajti vsega še daleč ne vemo in zato bi morali biti pri spreminjanju našega planeta res previdni.