Po izgubljenih volitvah najprej pol leta nagaja, potem se za dve leti potuhne in se kot rešitelj začne ponujati vsem razočaranim, jeznim, besnim in prikrajšanim. Njegova taktika vedno uspe ravno zato, ker se v dobrih dveh letih prikrajšanih nabere lepo število. Torej, tajming je spet pravi. Okoliščine delajo za njega. Podpora vladi je nizka, priljubljenost predsednika vlade Roberta Goloba zanemarljiva, splošno razpoloženje apatično in pri mnogih razočaranih volilcih se krepi notranji upor. Nikoli več ne bomo nasedli novim junakom. Bolje Janša v roki kot Golob na strehi.
Janez je pohodnik. Maratonec. Ne pozabimo, da Janez zna hoditi na dolge marše, tudi do bosanskih Jajc, če je treba. Seveda ima na tem maršu konkurenco, ki jo mora uničiti. V tem v bistvu najbolj uživa. Kako se znebiti najprej nevarnega Vladimirja Prebiliča, potem nedoraslega Anžeta Logarja in na koncu še izmučenega koalicijskega trojčka, ki ta trenutek nima pojma, kaj naj počne. Seveda vsi svobodnjaki vedo, da morajo braniti svojega Roberta do zadnje kaplje krvi. Levici se pa sanja ne, kaj naj bo njena drža. Socialni demokrati imajo na srečo Matjaža Hana, ki ga lahko postaviš v vsako stranko, če je treba. Morda se le med Jelinčičevimi nacionalisti ne bi počutil najbolje.
Med vsemi temi, ki mu stojijo na poti, pa bo moral Janez izbrati nekaj zaveznikov. Ne bo šlo več za vernike, temveč kompanjone, ki bodo videli svoje koristi in zadovoljili svoje interese. Na žalost imajo vse politike v tem prostoru le dva interesa. Biti na oblasti in pobasati kaj v svoje žepe. Romantični politični časi so že zdavnaj na smetišču zgodovine. Skratka, stopili smo v normalno obdobje politike kot take. Politike kot navadne gospodarske dejavnosti. Pridelati čim več in si razdeliti čim več. Za dodano vrednost gre, učijo ekonomisti. Tako simbolno kot materialno.
In v ta prostor interesov Janez Janša stopa s staro strategijo. Strategijo žrtve in strategijo disidenta. Janez hoče stopiti v leto 1988. V čas procesa JBTZ. Samo da danes trojico Borštner, Tasič, Zavrl zamenjuje le eno ime in priimek. Gre za proces JJ. Proces Janez Janša. Vse, kar se dogaja okoli sodstva, groženj, izdaje domačih naslovov sodnikov tistih, ki so si upali soditi proti junaku Janezu, in zbiranja sredstev, da bo lahko junak poravnal po krivem dodeljene sodne stroške izgubljenih tožb, pritožb in procesov, gre v nostalgična osemdeseta. Takrat je oblast uporabljala sodstvo za izvajanje svojih politik, varovanje pozicij in preprečevanje opozicijskih glasov. V osemdesetih je kljub pokanju vseh šivov, ki so skupaj držali enopartijski sistem in razrahljano federacijo, prav sodstvo asistiralo mnogim bedarijam in skušalo disciplinirati državljane.
Proces JBTZ je bil točno to. In obenem zanka okoli vratu takratnih oblastnikov. Takrat se pač ni računalo na odpor in neposlušnost državljanov Jugoslavije. Ok, posebej ne prebivalcev Slovenije. Partijska oblast je podcenjevala aktivizacijsko moč glavnih igralcev takratne alternative. Medije Mladino, Radio Študent in Tribuno, nova družbena gibanja, množične kulturne prakse z NSK, Laibachi in punkom na čelu, ter vse bolj prisotne zahteve po odcepitvi.
Janez Janša je bil takrat ob pravem času na pravem mestu. Nevarnost je točno v tem, da je spet na pravem mestu. Takrat je bila nasprotnica monolitna partija, danes je nasprotnik leva tranzicijska kvazielita. To je nova skovanka iz Janezovega arzenala. In lepo mu asistirajo njegovi največji verniki z dodatnimi domislicami tipa, da nam vlada psihopatska ministrica in aktivistična elita ter psihopatska vlada, ki krade in laže. To bo zdaj njihov aktivizem, ko bodo v nedogled vrteli pojme levo, elitistično, psihopatsko in dodajali vsemogoče rabote od prikrivanj, laganj do kraj in izdaj. To je itak vedno znova paradoks brez primere. Ravno ti, ki ves čas živijo v svetu laži, kraj, čistih psihopatogenih stanj in razpredajo o vseh možnih zarotah, vse to pripisujejo drugim. Vse, kar najraje počnejo sami, postane legitimnost drugih. Skratka, sami ustvarijo sovražnika in sami ponujajo rešitelja.
Malo manj kot sto let nazaj je nekdo uspel s knjigo Moj boj. Danes hoče Janez uspeti s knjigo z naslovom Budnica. Knjiga je pred izidom in od vsakega prodanega izvoda bo deset evrov šlo v fond, ki bo poravnal vse sodne stroške. Budnica lahko postane ena najbolj prodajanih knjig zadnjega desetletja. Ker obveza vsakega vernika je, da jo kupi. Kupi zato, ker gre tudi za njegov boj. Boj vseh, ki so prepričani, da je edini sposoben politik v državi po krivem obsojan in po krivem so zavržene njegove pritožbe. To bo križarski pohod. Kot nekateri menijo, da se v Gazi dogaja podoben boj. Boj za sveto zemljo, boj za krščansko vero in boj za povrnitev vseh zgodovinskih krivic. Z bombami, raketami in tisočerimi nedolžnimi žrtvami. Tudi Janez bo nedolžna žrtev, če mu slučajno ne uspe. In upam, da ne bo pomislil na bombe ali rakete …
