Vlada je pripravljena spet polniti jame in jaške z drugače mislečimi, je bila zadnja nora izjava Janeza Janše. Pač v njegovem stilu, še ena izmišljotina, še ena manipulacija in še ena butasta domislica, ki sledi njegovi agendi. Agenda pa je preprosta. Ves čas ustvarjati izredne razmere. Ko je bil nazadnje na oblasti, mu je šla na roko pandemija, malo pred koncem mandata še vojna v Ukrajini, in danes si mora v opoziciji izmišljati popolne kretenizme in prenapihnjene zgodbe. Kot je ta, da smo imeli pri nas več sto tisoč žrtev režima.
In vse te norosti z veseljem potem okoli širijo njegovi verniki. Sekta je vse bolj agresivna in vse bolj iracionalna. Mojca Škrinjar piše takšne bedarije, da je, upam, sram tudi njene najbližje. Zadnja je bila ta, da je Eurosong grdobija, ki je odsev gnilega kulturnega marksizma v Evropi. Mojca hoče biti zgledna učenka svojega političnega očeta. Ni ji dovolj, da ponavlja čisto fantazmo, ki so si jo izmislili skrajni desničarji, to je fantazmo kulturnega marksizma, ki je le projekcija njihovih želja in frustracij, temveč gre naprej. Zraven je dala pridevnik gnili. Gnili kulturni marksizem se sliši približno tako, kot se je v mladosti njenega guruja slišal gnili kapitalizem, gnili zahod in gnilo potrošništvo.
Še bolj zvesti sledilec svojega ideološkega gospodarja pa je spet v dvanajstih minutah oddaje Utrip v eno jamo zmetal vse. Tita, zastave, peterokrako zvezdo, tovarišice in tovariše, kosti, grobnice, spomenike, totalitarizem, Milana Kučana, revolucionarne usedline in fanatizem bivšega režima. Dragi Jože Možina, ni mi jasno, o katerem fanatizmu sicer govorite, ampak nam vsem je zelo na očeh vaš fanatizem. To, kar počnete na nacionalki že skoraj dve leti, je fanatizem posebne sorte. Če res verjamete, da izganjate komunističnega hudiča iz nacionalkine cerkve, potem mi je lahko samo hudo. Hudo ob misli, kam vas je vse pripeljal ta fanatizem, ki je smešen bolj kot boj z mlini na veter literarnega junaka Don Kihota. Že kar farsičen, ko izjavljate, da je pred vrati revolucionarni prevzem sadeža spoznanja na Kolodvorski, da so neznosno pritisnili na ustavno sodišče in da si zagotovo ne želijo takšnih Utripov, kot je vaš. Tu imate prav. Res si jih ne želimo.
Kot si ne želimo prenosov nacionalke, ko se na Trgu republike repenči Pavel Rupar ali pa v soju sveč nekaj deset večnih tožnikov zgodovine. Torkov prenos prireditve v spomin na žrtve komunističnega nasilja je bil v živo uprizorjena še ena epizoda Pričevalcev. Bizarna prireditev je svoj absoluten presežek doživela v komentiranju Vide Petrovčič. Njeno pretreseno, na koncu prenosa jokavo trpljenje z vsemi, ki so izgubili življenja pred več kot sedemdesetimi leti, je bilo vredno posebne nagrade za življenjsko delo. Vida je čisti destilat trpeče slovenske matere, ki vedno znova podoživlja travmatično otroštvo. Otroštvo kot simboliko nastajajoče države. Ene pred dobrimi sedemdesetimi in druge pred dobrimi tridesetimi leti.
Tu zdaj sledijo tri ključna vprašanja. Vida in Jože, ali vidva res verjameta v to, kar govorita o preteklosti? Ali res verjameta, da osvobajata nacionalko izpod jarma komunizma? Ali res verjameta, da sta objektivna zapisovalca resnice?
Če je odgovor ja, potem sem resno zaskrbljen za vajini duši, vajin razum in vajino srce. Če je odgovor ne, pa vama čestitam, da se tako briljantno šalita. Da se v bistvu zabavata in tekmujeta, kdo bo na plano in ekran pripeljal večjo strašljivost iz preteklosti. Temu smo včasih rekli, da nekdo masturbira. In res imamo občutek, da je nacionalka postala ne le norišnica, temveč bordel, kjer se izvaja skupinska masturbacija. Množična masturbacija pa nima pred seboj kakšnih dupleric, porno revij ali še česa bolj ekstremnega, temveč slike srpov in kladiv, titovk ter marksizma in komunizma v vseh možnih pojmovnih oblikah. To je v bistvu vaš predmet poželenja. Predmet poželenja, ki ga je vaš idol užival v mladosti.
Pa smo spet na začetku. Pri našem Janezu. Tudi pri njem si želimo, da je vse, kar izreka, navadna provokacija. Da se zabava kje na kakšnem golfu, v kakšni zidanici ali na kakšni jahti in zraven iz čistega dolgčasa tvita najbolj neverjetne komentarje. Da ga sploh ne zanima vsebina, temveč reakcije. Da se valja od smeha, ko vidi, koliko sledilcev in prizadetih posameznikov naseda tem votlim domislicam. Mu zraste ego vsakič, ko mediji in novinarji začnemo resno jemati njegove izjave.
Na žalost pa vedno znova pozabi, kje je meja med realnim in izmišljenim. Pozabi, kje bi se moral ustaviti. Enostavno reči svojim vernikom, dosti je bilo. Tako pa vedno znova z izjavami, kot je ta o jaških in jamah, za drugače misleče kuri ogenj. Ne ogenj, temveč grmade lažnih novic, čistih izmišljotin, bolano potvorjenih dejstev, verižnih manipulacij in absolutnega bega v fikcijo.
Noriško kraljestvo je fikcija. Ima pa v realnosti svoj duplikat. To je kraljestvo sektinih medijev, ki vsakodnevno bruhajo ogenj groženj, obtoževanj in potvarjanj. Ogenj, ki si res želi katastrofalnega požara v družbi ...
