Vsakič, ko razglasijo Nobelovo za književnost, se začne mrzlično brskanje po spominu in Cobissu, kaj od nagrajene avtorice ali avtorja je prevedeno v slovenski jezik. Imamo v slovenščini pesem, zgodbo, dramo, knjigo, več njih? Za ta zapis tukaj ni važno, kar pa ne pomeni, da ni važno tako na splošno, a misel o tem, da je za branje Nobelove nujno poseči po prevodu, je v naših dolinah obravnavana s precejšnjo mero samoumevnosti. Precej samoumevno je tudi, da takšni prevodi obstajajo – prevodi del Nobelovih nagrajenk in nagrajencev, ki so nastali, še preden so ti ljudje postali takšne literarne zvezde – zmeraj in kategorično, kajti slovenske prevajalke in prevajalci, urednice in uredniki do danes še niso doživeli trenutka, ko bi morali reči: »Ne, tega pa v naših katalogih nimamo.«
Imajo; zmeraj kaj imajo. Včasih resda zgolj drobec, recimo majhno zgodbinko v kakšni antologiji, a če pomislimo, koliko dobre književnosti se vsak dan rodi na tem planetu in v koliko jezikih se skuša sporazumevati s svetom in sama s seboj, je prav neverjetno, da govorke in govorci slovenščine na svoj mali jezikovni krožniček zmeraj dobimo vsaj majhen krhelj tistega, o čemer se pomembni žiranti s sedežem v daljni kraljevini strinjajo, da je smetana smetane oziroma češnjica na njej.
Čez točno teden dni se začne knjižni sejem v Frankfurtu in danes v Cankarjevem domu poteka predstavitev Ljubljanskega manifesta o branju na višji ravni, s katerim želi slovenska odprava narediti globinski vtis na dogodku, za katerega smo dolgo, malo pa še zmeraj, trepetali, da ne bo dosegel niti zadostne, kaj šele višje ravni. Manifest je del strokovnega programa slovenskega gostovanja na sejmu, ki bo častno pospremil leposlovni, umetniški program; pri tem pa vsi možni programi naše ekspedicije pravzaprav »služijo poslu«, kakor pogosto slišimo v teh dneh. Za posel gre, pa četudi knjižni.
Miha Kovač, kurator predstavitve Slovenije na letošnjem sejmu v Frankfurtu, pravi, da je pri vsem skupaj zelo pomembno, da bo Ljubljanski manifest o branju na višji ravni v celoti objavil osrednji frankfurtski časopis, Frankfurter Allgemeine Zeitung. Precej samoumevno je, da ga ne bo objavil v slovenščini, »ljubljanskem« originalu, ampak v – prevodu.
In rekli bomo: manifest je bil preveden v nemščino.
Kakor rečemo: v slovenski jezik je do danes preveden en roman Jona Fosseja.
V nemščino je bilo za gostovanje na sejmu v Frankfurtu prevedenih 200 slovenskih knjig.
Čeprav so nas učiteljice in učitelji že v osnovni šoli dobesedno terorizirali z dejstvom, da je pasiv v angleščini ali nemščini čisto luštna reč, a trpnik v slovenščini je katastrofa. V Sloveniji pač živimo delovni ljudje in delovni ljudje vejo, da se brez muje še čevelj ne obuje, zakaj bi se torej delo, četudi preprosto kot pasulj ali kot prevajanje knjig, opravilo samo. Ni šans. Delo opravi oseba in ta oseba ima vsaj v večini primerov ime in priimek.
Edini roman letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost Jona Fosseja, ki je na voljo v slovenskem jeziku, je iz norveščine prevedla Jana Kocjan. Ko je to naredila, je bila stara 26 let, na Norveškem je študirala lingvistiko, čeprav je v Ljubljani že dokončala študij arhitekture, in Jon Fosse je vzbudil njeno pozornost; zdel se ji je ključen avtor, ki bi ga bilo treba prevesti v slovenski jezik, in to kljub temu, da piše v manj pogosti, težji in redkeje prevajani različici norveškega jezika. Iz romana Melanholija I. je prevedla nekaj vzorčnih strani, pripravila daljši opis njegove vsebine, pojasnilo, zakaj sta delo in avtor pomembna za krasni svet književnosti, in vse skupaj ponudila v presojo slovenskim založbam. Takratna urednica prevodne zbirke Babilon pri založbi Litera Petra Vidali se je odločila, da knjigo uvrsti v program, in roman je izšel leta 2011 s spremno besedo Mateja Bogataja.
Za ljudi, ki niso »iz knjižnega posla«, so tovrstne podrobnosti zelo verjetno nezanimive, balast. Tako pač nastajajo knjige: samoumevno je, da jih delajo ljudje z imeni in priimki. A danes, točno teden dni pred začetkom najbolj famoznega dogodka za slovensko književnost v tujini, se mi zdi samoumevno, še bolje rečeno pa: nujno, da se spomnimo (da nazdravimo in da ne pozabimo), da glasovi slovenske književnosti, ki bodo naslednji teden tako zasijali v nemškem jeziku, govorijo z besedami Lize, Amalije, Alexandre Natalije, Tanje, Barbare, Urške, Daniele, Erwina, Klausa, Ludwiga, Slava … In seveda še koga in se opravičujem, da ne znam in zmorem našteti vseh.
Književne prevajalke in prevajalci so tisti, ki so slovensko književnost naredili živo za širši svet. Jezik, ki ga nihče ne razume, lahko govori zgolj sam s sabo, kar velja tudi za sklepanje poslov. Društvo slovenskih književnih prevajalcev že leta, že desetletja moleduje pristojne, naj dokončno uredijo njihov status v slovenski knjižni krajini. Tarife, pogoji dela, zavarovanja, štipendije. Vse je na beraški palici. In če gremo v Frankfurt res delat posel, bi bilo fino, da se od časa do časa spomnimo, v katerem jeziku govorimo, ko govorimo o vsebini: denarju.
