Preden človek povsem izgubi živce zaradi previsokih cen in vzdušja trpljenja gostov na Hrvaškem, se je ta kronist odločil, da bo teden dni preživel na oddaljenem otoku Lastovo. Do tja turizem vsekakor ni prišel, a da pripada civilizaciji, ga spomni odhod v trgovino in le tu in tam kakšna skupina Slovencev, ki se izkrca z barke, ki pride s Korčule. Tu in tam kdo zažgoli, »'lej, marel'ce«, in človek se spomni, da mora delati. Ko ima že to srečo, da dela za Slovence.
In tu nekje se je pojavila že skoraj zaokrožena tema za časopisno kolumno: ali je Ernest Hemingway, eno najbolj zvenečih imen literature 20. stoletja, kot pravijo mediji, »potem ko je kot prostovoljec sodeloval v bitkah na Soči in napisal Zbogom, orožje, prihajal na Lastovo na počitnice«? Vso stvar je namreč zakuhal zagrebški fotograf Boris Cvjetanović, ki trdi, da je prišel do podatka, da je Papa, kot so ga klicali prijatelji, prihajal v Uble, majhno trajektno pristanišče na zahodni strani otoka.
Pokojni Branko Cvjetanović, zdravnik iz Zagreba z mednarodno kariero, je po pričevanju njegovega nečaka fotografa do leta 1957 delal v Šoli ljudskega zdravja v Zagrebu, potem pa je dvajset let vodil oddelek za bakterijske bolezni Svetovne zdravstvene organizacije v Ženevi. Pogost gost, predavatelj na ameriških univerzah je svojemu nečaku pripovedoval, da je v Kaliforniji v 60. letih naletel na časopis, v katerem je bil tekst z naslovom Pot v Italijo. V njem je pisalo, da je E. H., takrat že literarna zvezda, hotel biti malo izven dometa javnosti in je po nasvetu italijanskih znancev odšel na Lastovo.
Otok je bil tedaj pod italijansko oblastjo, a obstajala je redna zveza s hidroavionom, ki je pristajal pred pristaniščem Uble. Papa se je, kot pravi naprej zgodba, nastanil v hotelu Solitudo. To je danes edini hotel na otoku, zgrajen – kdaj pa, če ne v socializmu, leta 1981 – in obnovljen za potrebe današnjih gostov. Zgodba gre naprej, starega dr. Cvjetanovića so pred koncem kariere, nekje leta 1990, povabili v JAZU zaradi izkušenj s preučevanjem otoka. Spomnil se je teksta, a nihče od akademikov ni vedel nič o tem, da bi Hemingway obiskal otok. Ah, ti akademiki.
Čeprav se zdi, kot se temu reče, kot zadetek v črno detajl, da je pisec, večji od življenja, prav na Lastovu zapisal svoj slavni stavek, da »noben človek ni otok«, pa zgodba žal slabo drži vodo. Fotograf ni našel besedila, na katero se sklicuje, niti ni to uspelo njegovemu sodelavcu Jadranu Jeiću, ki preučuje tradicionalno glasbo in stare inštrumente. A nič zato: onadva sta se odločila, da bosta naredila razstavo, oziroma Jeić je zapel pesem ob igranju na gosli. Razstavo si je mogoče ogledati na Korčuli, tako da se na glavnem mestnem trgu povežeš na wi-fi »Siva cona« in ujameš link. Stvar je videti malce nadrealistično: guslar, gol do pasu, na premcu ladje s sončnimi očali, golih prsi poje o Hemingwayu kot o narodnem junaku.
Kar takoj vzbudi simpatije: glede na to, da vemo, da so piščeva junaštva težko dokazljiva – naj se govori. In poje ob goslih. Sicer pa, kot je za časopis, ki ga berete, povedal kustos Kobariškega muzeja Željko Cimprič: če primerjamo opise iz Zbogom, orožje, ne ustrezajo izgledu Kobarida, ampak nekega drugega kraja v Posočju. Sicer pa je Ernest v Evropo prišel šele maja 1918, 8. julija istega leta pa je bil težko ranjen na Piavi. Torej se marsikaj v teh zgodbah ne ujema, a saj ni tako zelo pomembno. Kot bi rekel Giordano Bruno – se non e vero, e molto ben trovato.
Ko gledam lastovske večinoma zapuščene hiše, ne razmišljam o literarnih temah, niti o tem, kaj je lahko videl veliki mag, če se je res prebil do tja. Skrajno sebično, kar mi ni v čast, sem mislil na to, kako dolgo bi lahko zdržal tukaj na otoku. Med tistimi tristo in nekaj prebivalci, ki tu preživijo celo leto? Kako bi zdržal brez svojih ulic, brez oseb, ki jih srečuješ vsak dan, ki jih je v resnici vse manj. Ali ni tudi sam Papa odšel na Kubo, v Key West, in od tam motril svet, preden se je odločil, da se sam izključi iz njega, spet poleti, 2. julija 1961?
Američani so običajno praktični ljudje. Ko jim zaupate, koliko stane dopustovanje na Hrvaškem, vam takoj rečejo, da greste lahko na Kubo za dvakrat nižjo ceno. A to je neka druga zgodba.
Tisto, kar bi zanimalo tega kronista in za kar bi bilo morda vredno, da bi ostal na samotnem otoku, je neka druga zgodba. Denimo kako pride do tega, da trije milijarderji, deček in profesor sedejo v podmornico, ki jo je skonstruiralo podjetje z letnim dobičkom 10 milijonov dolarjev; kljub strokovnim mnenjem, da plovilo ni varno, je cena vstopnice 250.000 dolarjev, vseh pet pa za vedno konča v drobovju oceana. Blizu lupine Titanika, ki so jo hoteli raziskati. V pogodbi, ki so jo potniki podpisali, se na prvi strani celo trikrat omenja smrt. Torej so potniki, za katere je potrjeno, da so umrli, bolj ali manj vedeli, kam gredo. V kakšnem svetu živimo? V takem, v katerem ni happy enda. V takem, v katerem bodo njegovi najvidnejši predstavniki plačali za čim bolj spektakularne načine izzivanja svoje lastne smrti.
Med drugim je tudi zato včasih težko verjeti samo v zgodbe, v katerih se vse ujema. Takšnih zgodb preprosto ni.
Tonejo na dno ocena.
