Kakšna minuta je manjkala do devetih, ko sem prestopala prag in ko se uradno začenja obratovalni čas, zato sem previdna. Rudi mi nameni utrujen pogled: »Žal je že odprto, ja ...« Ustnice se mi v trenutku razlezejo v nasmeh: ja, to je moja kavarna! »Kavo in rogljiček, prosim!« Zdi se, da Rudi od nejevolje kar zavzdihne.

Po Habermasovi zaslugi vemo, da so kavarne mnogo več, kot se zdi na prvi pogled. V 18. stoletju so odigrale nepogrešljivo vlogo pri širjenju razsvetljenskih idej in konstituiranju demokratične javnosti. Malce pozneje se je Hemingwayu utrnila misel, da mora popotnik, če želi spoznati duha kraja, namesto kulturno-zgodovinskih znamenitosti obiskovati gostinske lokale, torej tudi kavarne. Bi izbiro kraja, kjer boš pil kavo, lahko obravnavali kot resno politično odločitev? Zapisati kaj takega bi bilo nabuhlo pretiravanje, vsekakor pa kavarne, ki si jih izberemo kot stalnice, gotovo nekaj povedo o nas. Celo če nimamo izbire in zakorakamo v edino tovrstno ustanovo v bližini doma, je to pomemben podatek: priča o zakotju, v katerem živimo.

Naenkrat je tudi v Spodnji Šiški izbira kraja, kjer boš pil kavo, lahko podvržena dnevnim muham in razpoloženjskim nihanjem. Razkošje, kakršnega so se včasih mogli nadejati samo prebivalci centra mesta.

Takšna klavrna izbira je bila do nedavnega usoda kavopivcev v Spodnji Šiški. Razen nekaj buffetov tipa Merkator, kamor si šel prej iskat obrtnike za prenovo stanovanja kot pa uživat v počasnem pitju kave in branju časopisa, je boljkone vladala suša. Potem pa, kot bi nekdo zamahnil s čarobno paličico, se je bifejem dvomljivega slovesa skoraj hkrati pridružilo nekaj prav simpatičnih lokalov, kamor se omikan človek ne obotavlja vstopiti. Poleg že omenjene kavarne s slaščičarno na ulici, kjer senco daje drevored leta 2023, je na tržnici vzniknil specializiran lokal z vegansko ponudbo, kjer postrežejo kavo z rastlinskimi napitki ter sladke in slane prigrizke brez jajc. Tu vsakogar pozdravi tudi prijazna psička, ki sliši na ime Šapa*. Venomer razposajena in zgovorna je pravi antipod Rudiju, a kar se mene tiče, sta vsak po svoje zaščitni znak lokala, v katerem delata. Če se vam zahoče za ščepec svetovljanstva, se lahko odpravite celo v lobi nedavno zgrajenega hotela, ki se v svojem imenu diči z besedo Boutique. Strežejo tudi zunanjim gostom, ki lahko sedejo v hotelsko obedovalnico ali na vrt z razgledom na parkirišče in zelenico iz travne ruše.

Naenkrat je tudi v Spodnji Šiški izbira kraja, kjer boš pil kavo, lahko podvržena dnevnim muham in razpoloženjskim nihanjem. Razkošje, kakršnega so se včasih mogli nadejati samo prebivalci centra mesta. Če je to gentrifikacija, naj kar traja. Tiranija izbire pri kavarni ni agonija, temveč civilizacijski standard. Spodnja Šiška se je na tej lestvici zavihtela nekaj letvic višje in kakovost življenja v njej se je izboljšala.

*Vsa imena so zaradi zaščite zasebnosti nastopajočih spremenjena

Priporočamo