Pred kakšnim mesecem dni nas je presenetila vest, da so jabolka, ki jih jemo v Sloveniji, med tremi najbolj s pesticidi obremenjenimi v vsej Evropski uniji. Nenavadno je, da po uradnih podatkih EU v Uniji uporabljamo vse manj pesticidov, nevladna organizacija PAN Europe pa ugotavlja, da so živilski izdelki na trgovskih policah z njimi vse bolj obremenjeni.
Podatek, da so naša jabolka izjemno polna pesticidov, prihaja iz te nevladne organizacije, zato se ponujajo tri možne razlage: ali so naša jabolka res bolj pesticidna od drugih, ali PAN Europe zavaja, kot zatrjuje naša uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), ki pa ji po mnenju poslanke in strokovnjakinje Vide Čadonič Špelič ni več mogoče zaupati, ali pa evropski kmetje ne pošiljajo resničnih podatkov o porabi pesticidov.
O slednjem je dovolj zgovoren že primer zloglasnega glifosata, rakotvornega pesticida, katerega boj za prepoved ob vseh dokazih o njegovi nevarnosti je zaradi moči proizvajalke, multinacionalke Monsanto, trajal leta; najprej s spodbijanjem njegove škodljivosti, nato pa v EU še s petletnim odlogom prepovedi, v katerem naj bi se kmetje prilagodili. Kolegica Tatjana Pihlar, ki ve o kmetijski politiki več od večine ministrov, je o tem strupu poročala leta, nazadnje lani, ko se je rok uporabe v EU iztekal, in je odkrila podatek, da se je nakup glifosata pri nas zelo povečal, četudi naj bi bila njegova prodaja strogo nadzorovana. Verjetno vam ni treba pojasnjevati: kmetje so si s pomočjo prijateljskih prodajalcev delali zaloge. Letos prepoved prodaje glifosata velja, vi pa še naprej uživate njegove blagodati.
Vrnimo se k jabolku. Pred leti je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sprožilo veliko akcijo Tradicionalni slovenski zajtrk. Sem eden tistih redkih primerkov, ki zjutraj odpre oči in najprej pomisli na hrano. In ena tistih, ki še kar dobro razume besedo tradicija. Zato sem se ob imenu akcije zdrznila: kaj naj bi to bilo? Aha, sledilo je pojasnilo: beli kruh z medom in jabolko. Najprej: kaj od tega trojega je »slovensko«, kateri slaboumnež lovi naivce z domoljubnimi slogani? Dejstva so takšna: v državi pojemo veliko preveč kruha, ki ga je sicer izumil pračlovek, izjemno slabe prehranske kakovosti, se pravi »belega«, polbelega« in »črnega«, ki je seveda pogosto zgolj obarvan beli. O slovenskem medu lahko prepevamo pod lipo, a čebelarstvo pač ni slovenski izum, ampak antični, mi je zelo žal. Medu pridelamo veliko premalo za naše potrebe, kar pomeni, da ga je treba za »slovenski« zajtrk uvoziti; poleg tega slovenske čebele v rednih obrokih doletijo zastrupitve tako s pesticidi na poljih kot s prepovedanimi sredstvi, ki jih čebelarji uporabljajo za zdravljene varoze; oboje v skrajni konsekvenci povzroča zastrupljanje medu in pomor čebel. Če torej k temu kruhu in medu dodamo še danajski dar, zastrupljeno jabolko, kaj torej použije princeska? In takole med nami: v resnih državah se na mesečnih šolskih jedilnikih ista jed ne sme dvakrat ponoviti, saj šola spodbuja raznolikost prehranjevanja, razumete ..., kuku ..., lahko je namesto jabolka hruška, namesto medu namaz, namesto kruha kaša … Bog se nas usmili, ko ima kolumnistka več kuharske domišljije kot nacionalno načrtovanje otroške prehrane. (Ali pa to zgolj streže jabolčnemu/medenemu lobiju?)
In ja: milijone smo dali tudi za akcije Kupujmo slovensko, Spoštujmo slovensko, kupujmo domače, Pridelano v Sloveniji in kar je še teh magičnih blut und boden marketingarskih izumov, ki nam slovenstvo kajpada prodajajo po višjih cenah ne glede na način pridelave in obremenjenost s pesticidi. Domače torej, a brez mednarodnih standardov nadzora, državnega in tistega Zveze potrošnikov Slovenije? Ne, hvala.
In zdaj smo pri finalni točki tega zapiska, tako rekoč pri samem jabolku spoznanja, ki si ga je kajpada drznila ugrizniti Eva, sinko Adam je seveda poslušno klecnil pred očetovo zatiralsko zahtevo. Pri točki: kmetijska politika. Jo imamo? Začnimo z ne nepomembnim podatkom: od dvanajstih ministrov za kmetijstvo RS jih je rekordna tretjina odstopila zaradi (suma) korupcije (3) ali alkoholiziranosti (1). Kar po eni strani kaže, da se v kmetijskem resorju skušnjave vseh vrst ponujajo na vsakem koraku, da pa se po drugi strani predsednikom vlad pri tem resorju ne da pretirano ustavljati, ker jih ne prehrana, ne upravljanje gozdov, ne onesnaženje vode in zemlje ne zanimajo; kar je zanimivo, ker smo od tega zdaj že usodno odvisni, gozdovi gorijo, pridelane hrane je vse manj in voda je vse bolj nepitna. Zato seveda ni bil klican na odgovornost niti eden od ministrov, ki so desetletja nezakonito podeljevali odškodnine za sušo in naravne nesreče (da bo kmetijski lobi dal mir), namesto da bi vlagali v namakalne sisteme in izobraževanje kmetov o njihovi uporabi in prilagoditvi kultur spremembam vremena. Potem se sramotita še Golob in ministrica Šinkova, ki jima je nekdo pred izjavo za javnost o težavah s sušo prišepnil: »Potreba po vodnih zadrževalnikih,« a pozabil povedati, da jih imamo veliko, a ne delujejo, ker so jih zanemarili.
P. S. Saj res, ali je odstopila vsaj ekipa na UVHVVR, ki je »nadzirala« Marinblu? Da se ne bi tiste »domače«, »slovenske« ribice v prihodnosti znašle na šolskem jedilniku?
