Spremljanje športnih tekmovanj me zaznamuje že od rane mladosti. Posebno intenzivno je bilo v času ob koncu osnovne šole, v času gimnazije in v letih študija, ko je za take stvari tudi največ časa. Spremljanje je bilo posebno doživeto takrat, ko je šlo tako za naše kot tuje športnike, ki so s svojimi stališči za nas predstavljali upornike in nasprotnike sistema.
Pri športnikih sem si ustvaril dvoje »naših« športnikov: »naše« jugoslovanske športnike in »naše« slovenske športnike v jugoslovanski reprezentanci. Čeprav smo bili veseli uspehov obojih, so me uspehi slovenskih športnikov v jugoslovanski reprezentanci še posebno navduševali. Tako sem
z neizmernim ponosom spremljal našega konjenika Mira Cerarja, košarkarja Iva Daneua, igre nogometaša Braneta Oblaka ter pozneje naše smučarje z Bojanom Križajem in Matejo Svet na čelu in tako dalje. Ker na začetku mojega športnega spremljanja ni
bilo veliko neposrednih televizijskih prenosov, sem nekatere poslušal po radiu, za nočne športne dogodke pa izvedel pri prvih jutranjih poročilih. S strahom in velikim pričakovanjem sem, kakor marsikdo, spremljal prvi vzpon naših alpinistov na Mount Everest leta 1979, ki sta ga kot prva osvojila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj ter prinesla olajšanje in neskončno navdušenje hkrati.
Med tujimi športniki sem v šestdesetih letih za ceno neprespanosti vstajal v zgodnjih jutranjih urah med tretjo in četrto uro, da bi si ogledal boksarske dvoboje Cassiusa Claya (pozneje Mohameda Alija). Številna svetla okna v okoliških hišah in stolpnicah so pričala, da pri tem še zdaleč nisem bil sam, kar govori o veliki podpori izvrstnemu boksarju, ki pa ni bila tako velika le zaradi boksa. Njegova samozavest in izzivalni medijski nastopi so navduševali nas mlade. Še posebno pa smo ga začeli občudovati zaradi njegovega nasprotovanja vojni v Vietnamu in odklanjanja vojaškega služenja v tisti vojni, kar se na koncu tudi ni zgodilo. Ali ni šel v Vietnam, je pa šel v našo zavest kot velik borec. Ne le z rokavicami v ringu.
Takrat je velik del mladih po svetu in seveda tudi pri nas zajelo hipijevsko gibanje, ki je med drugimi gesli odpora do družbe visoko postavilo slogan »Make love, not war«. Šahovski dvoboj Roberta Fischerja in Borisa Spaskega ni bil le dvoboj dveh izjemnih šahistov, temveč dvoboj Vzhoda in Zahoda, pri čemer seveda ni treba prav veliko ugibati, na kateri strani smo bili mi.
Takratno spremljanje dogodkov nas je zaznamovalo za vse večne čase, saj so uspehi vplivali na naše dojemanje sveta in družbe. Uspehi slovenskih športnikov v jugoslovanski reprezentanci so krepili našo slovensko zavest in tudi dolgoročno pripomogli k naši odločitvi o samostojni državi, pa naj se to sliši še tako patetično.
Danes so drugi časi, globalizacija in rušenje vrednot sta na pohodu. Športna tekmovanja so medijsko mnogo bolj podprta in dostopna, vseeno pa nekateri tudi danes vstajajo sredi noči in gledajo vragolije Luke Dončića. Ali imajo uspehi naših športnikov podobna sporočila kot pred davnimi leti? Najbolj trdovratni in ortodoksni bi rekli, da je šport samo šport in naj nima druge vloge. Nedeljsko romanje Slovencev na Višarje pa nam dokazuje, da ni tako in da ni šlo le za Primoža Rogliča, temveč za nas kot nacijo, ki v najbolj napetih trenutkih stopi skupaj in navija za Roglo in Slovenijo. Prepričan sem, da so bili med več kot deset tisoč gledalci predstavniki vseh političnih barv in nazorov, ki so pozabili na razdvojenost in se bratsko objemali ter prisegali na našo lepo državo.
Posebno ganljiva zgodba z velikim vzgojnim učinkom, ki je lahko zgled številnim snovalcem državljanske vzgoje v šolah, se je na Višarjah zgodila učencem Osnovne šole Zreče. Njihov ravnatelj Peter Kos je z učitelji (globok poklon vsem!) pripeljal sedeminštirideset (!) otrok, ki so kot eno navijali za Primoža. Povedal je, da so pripeljali tiste otroke, ki so osvojili – bralno značko. Mimogrede, izbor del so prilagodili tudi športnim temam. Tako je ravnatelj v eni sapi povedal bistvo prave in aktualne šole, ki na najboljši način združi vzgojne in izobraževalne cilje. Še tako dobro zasnovana ura pouka ne more tako učinkovito prikazati vztrajnosti, nepopustljivosti, pomoči, skromnosti in nujnosti trdega dela, ki vodi k uspehu. Mogoče Primož Roglič tega še ne dojema čisto, toda s svojo nedeljsko dirko je spisal najlepšo zgodbo za šolske učbenike. Mladi še zmeraj sledijo lepim zgodbam in junakom, ki s svojo nepopustljivo in vztrajnostjo pokažejo drugačno podobo, kot pa jim jo vsiljuje virtualni svet. Potrebna je le priložnost za spoznavanja na najbolj neposreden, analogni način. Tudi obisk tekme v Planici ob četrtkih z več tisoč otroki spada v to kategorijo.
Minula nedelja je bila tako ponovno dan, ko smo pozabili na razprtije, obtožbe in podtikanja. Škoda le, da je bilo to samo za en sam dan, saj bo naprej spet šlo vse po starem. Mogoče pa bi, zgolj predlog, lahko predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič posnemala ravnatelja Osnovne šole Zreče. Poslancem državnega zbora bi omogočila branje za pridobitev bralne značke »vzoren poslanec«. Izbor prebranih del bi prepustili predsednici republike: če je lahko vrhovni poglavarka vojske, bo pa ja znala zbrati dovolj kakovostno zbirko del. Vse poslance, ki bi pridobili bralno značko, bi odpeljala na pr(a)vo vrhunsko športno prireditev, kjer naši športniki potrebujejo združeno podporo. Ali bi značko pridobilo število poslancev za dva polna avtobusa ali le za manjši kombi, pa je že drugo vprašanje.
