Leta 2019 je z evropskim zelenim dogovorom nova evropska komisija močno zaostrila podnebne cilje z namenom prispevanja k omilitvi podnebnih sprememb. Toda to evropsko politiko glede razogljičenja lahko najbolj nazorno opišemo kot primer človeka, ki se svojih smeti znebi tako, da jih čez ograjo vrže sosedu.
Prva oseba se je sicer znebila smeti in je lahko zadovoljna s tem, toda neto učinek glede smeti je načeloma enak nič. Vendar je situacija glede smeti še malce bolj kompleksna: prva oseba bi lahko smeti dala v kontejner, s čimer bi poskrbela za kontrolirano razgradnjo smeti, medtem ko lahko sosed te smeti pusti ležati ali jih odpelje na divjo deponijo nekam v gozd.
Približno takšna je situacija evropske ambiciozne politike glede razogljičenja. EU si je leta 2019 zastavila zaostren cilj, da bo do leta 2030 zmanjšala emisije CO2 za 55 odstotkov (s prejšnjih 40 odstotkov), ter cilj neto ogljične nevtralnosti do leta 2050. To naj bi dosegla s serijo ukrepov na različnih področjih, med drugim s ciljem glede deleža obnovljivih virov energije (OVE) v proizvodnji električne energije, učinkovite rabe energije, standardov glede avtomobilskih izpustov CO2 itd. ter predvsem z dajatvami na CO2 in sistemom trgovanja z emisijskimi kuponi.
Vse to zveni pametno, problem pa so realne posledice. Namreč, s spodbujanjem deleža OVE in z dajatvami CO2 na uporabo fosilnih goriv v proizvodnji energije so se močno povišale cene električne energije v Evropi. Enak učinek imajo dajatve CO2 na uporabo fosilnih goriv, predvsem plina, v industriji. Posledica so višje cene energije in s tem zmanjšana konkurenčnost industrije. Realna posledica je zmanjševanje industrijske proizvodnje in selitev energetsko in ogljično intenzivne proizvodnje iz Evrope, predvsem na Kitajsko.
Končni učinek tega procesa je globalno povišanje emisij CO2, in ne zmanjšanje, kot bi ga rada dosegla komisija s svojimi ukrepi. Zakaj? Iz dveh razlogov. Prvič, v Evropi so te industrije, govorimo predvsem o proizvodnji kovin, nekovin, papirni, gumarski in kemični industriji ter proizvodnji kovinskih izdelkov, temeljile na energetsko in ogljično manj intenzivnih tehnologijah. Primer je denimo primarna proizvodnja aluminija: lani je Talum zaradi visokih cen energije končal proizvodnjo primarne proizvodnje aluminija z elektrolizo in zdaj potreben primarni aluminij, ki ga primešavajo recikliranemu, uvažajo iz Azije, vendar ima ta uvoženi aluminij tudi do desetkrat višji ogljični odtis, kot če bi ga proizvajali doma. Podobno velja za druge panoge. Torej, s selitvijo industrije v manj razvite države povečujemo globalni ogljični odtis. Potem pa pride še drugi učinek – te polizdelke in končne izdelke je treba pripeljati v Evropo, s čimer se spet povečajo izpusti CO2, saj se je delež izpustov CO2 mednarodnega transporta v zadnjih dveh desetletjih trendno povečal na več kot 3,4 odstotka.
Zdaj pa poglejmo relevantnost »zelenega obnašanja« Evrope v zadnjih dveh desetletjih. Po podatkih Our World in Data globalni izpusti CO2 strmo naraščajo. Pri tem se je delež izpustov azijskih držav v globalnih izpustih CO2 s 36,5 odstotka leta 2020 povečal na 58 odstotkov leta 2021, delež držav EU pa se je v istem času prepolovil s 14,2 na 7,5 odstotka. Zdaj pa pazite – izpusti CO2 v EU so se leta 2021 glede na 2000 sicer absolutno res zmanjšali za dobrih 800 milijonov ton, vendar je Azija v istem času na letni ravni pridelala za 12,4 milijarde ton dodatnih izpustov CO2. Natančneje, države EU so v zadnjih 21 letih v povprečju zmanjšale izpuste CO2 za 39 milijonov ton na leto, kar so azijske države nadomestile s povečanjem izpustov CO2 za povprečno 590 milijonov ton letno.
To govori o tem, kako irelevantni so vsi napori v Evropi glede razogljičenja, če tega ne počnejo tudi v azijskih državah in če tega ne počnejo še v Afriki in Južni Ameriki. Evropa lahko povsem razogljiči svojo proizvodnjo energije ter energetsko in ogljično intenzivno industrijo prežene v Azijo, vendar s tem nič ne prispeva h globalnemu zmanjševanju emisij CO2, ampak jih še povečuje.
Energetsko in podnebno politiko v EU je treba ponovno razmisliti in jo vzeti iz rok zelenih fundamentalistov ter namesto parcialnih lokalnih ciljev zasledovati globalno ravnovesje. Prvič, ker je industrija v Evropi bistveno bolj energetsko varčna in manj ogljično intenzivna kot v Aziji, jo je treba ohraniti doma. S tem pa tudi delovna mesta in strateško avtonomnost Evrope glede kritičnih materialov in tehnologij.
Drugič, stava na razogljičenje proizvodnje energije prek naslonitve na OVE sonca in vetra je absolutno zgrešena, ker, prvič, ne privede do bistvenega zmanjšanja izpustov CO2 (ker je v času, ko ni sonca in vetra, nadomestno energijo treba proizvajati s plinom in ker so plinske elektrarne potrebne za regulacijo elektroenergetskega sistema); drugič, povečuje nezanesljivost oskrbe z elektriko in nestabilnost elektroenergetskih omrežij; tretjič, povečuje stroške električne energije (zaradi subvencioniranja OVE in njihovih visokih sistemskih stroškov), s tem pa vpliva na deindustrializacijo, na energetsko revščino in na inflacijo; četrtič, zmanjšuje strateško avtonomnost Evrope (veliko večino, od 70 do 90 odstotkov, proizvodnje ključnih komponent sončnih in vetrnih elektrarn proizvede Kitajska in večina industrije ključnih tehnologij zelenega prehoda je pod kontrolo Kitajske (baterije, električni avti itd.)). Namesto tega se je treba nasloniti na stanovitne in poceni vire energije, kot sta vodna in jedrska.
Seveda se zavedam, da sedanja generacija politikov v Evropi tega razmisleka ni sposobna.
