Pred petindvajsetimi leti sva s kolegom Ervinom obiskala eno izmed judovskih enklav znotraj palestinskega ozemlja, v katere je oblast pošiljala živet revnejše ortodoksne Jude. Obdajal jo je več metrov visok zid z bodečo, električno žico na vrhu, na vhodu ogromna kovinska vrata in oborožena straža, notri pa en sam beton, hiše za judovske naseljence. Videla sva le ženske z jatami otrok, moški so bili na delu v Izraelu. V majhnem prostoru pa – instalacija fotografij v vojni izginulih Judov izjemnega francoskega umetnika Christiana Boltanskega, čigar judovski oče je med drugo vojno v Parizu leto in pol preležal skrit pod podnicami družinskega stanovanja. Simbolika in psihoanalitična podstat fenomena teh judovskih naselij sta me pretresli do kosti: Judje so posnemali model nacističnih taborišč. Zidovi, bodeča žica, oborožena straža, prepoved premikanja zunaj zidov ..., gradili so si svoja taborišča sredi sovražnega okolja, z množico otrok in naselbin so širili judovski teritorij. Zapiranje v »podpodje« je bilo tu prostovoljno. V imenu države in boga.
General Tommy Franks, ki je vodil invazijo na Irak in Afganistan, je leta 2003 novinarjem zabrusil: »Ne štejemo trupel.« Invazija je bila odgovor na napad Al Kaide na New York in Washington 11. septembra 2001. Ta napad je bil odgovor na to, da je George W. Bush počel strašne in strašno neumne reči: neomajno je podpiral Izrael, ki je zatiral Palestince, napade na muslimane v Somaliji, v Čečeniji, v Kašmirju, uvedel je sankcije proti Iraku. Muslimani so v rasistični zahodni perspektivi bili in so še vedno »trupla, ki jih ne štejemo«. Takrat sprožena vsesplošna vojna v celotni regiji, ki je dodatno opolnomočila Izrael kot zahodno enklavo znotraj barbarstva, se ni nikoli končala. V Evropi pred Bushem nista počepnili le Francija in Nemčija.
Še mesec in pol nazaj se je zahodna politična vrhuška po tihem strinjala, da je Netanjahu diktator, izražala svojo »zaskrbljenost« nad erozijo pravne države (ki sicer za Palestince ni nikoli veljala), upala, da ga bo pregnala politična opozicija. Potem se je Netanjahuju prikazala Marija: Hamas. In zahodni svet je v trenutku pozabil, kdo je Netanjahu, kaj počne s Palestinci on in pred njim večina izraelskih politikov od leta 1948 naprej. Spet so predstavniki istega dela sveta, ki je zmlel Irak, stopili skupaj: ZDA, Velika Britanija in večina EU, tokrat tudi Francija in Nemčija. Mi smo imeli srečo, naše politike je prehitel Slavoj Žižek, tako da smo se tej sramoti izognili.
Politične reakcije prvih dveh tednov so pokazale, da je politika v izvornem pomenu besede urejanja javnih zadev mrtva. Politiki so nezmožni misliti inteligentno in strateško, reagirajo kot najstniki na video spot: napihnejo se in bolščijo v število všečkov pod njihovimi imeni. Ob Hamasovem napadu so se skušali pokazati kot odločni. Ne državniški, ne premišljeni. Podkurili so internetne srčke. Biden, von der Leynova, Macron, Scholz, Sunak, vsi so hiteli v Tel Aviv in stresali fraze o dobrih in zlih, brez razmisleka o daljnosežnih posledicah tega blebetanja (vsaj Biden in Macron bi se lahko spomnila, kakšen je bil skrajno radikalen odgovor na rasistično demoniziranje muslimanov). In vsi so molčali, ko se je začelo brutalno maščevanje nad civilisti v Gazi. Še huje, v Nemčiji so sprva vsako omenjanje desetletja trajajoče izraelske politike apartheida do Palestincev razglašali za antisemitizem. Ta neumna in nevarna cenzura različnih glasov, tudi mnogih liberalnih Judov, ki nasprotujejo klanju, je šla tako daleč, da je politika dopustila le glas tiste judovske skupnosti, ki jo financira nemški proračun. Višek ironije pa je bil, da je ta ortodoksni glas podprla tudi nemška skrajna desnica – trenutno so njihovi »judi« očitno Palestinci.
Ta zablodela politika pa ni mogla ustaviti ljudi, ki so videli očitno: izraelska obramba se je spremenila v zverinsko maščevanje, ki zasleduje svoj »večni cilj«, zasedbo celotnega ozemlja, tudi Zahodnega brega. Pomor palestinskih otrok ni kolateralna škoda, to je geno-cid, iztrebljanje ljudstva, saj brez otrok ni bodočih generacij, to je zmanjševanje populacije, ki bo, zdesetkana, ranjena, revna, pod Unicefovimi šotori hirala še dolgo potem, ko bodo bombe nehale padati. Netanjahu dobro ve: zdaj je tudi vrhunec zahodnega ogorčenja že minil, smo v fazi vdanosti, kmalu bomo začeli gledati vstran, tako kot se je to zgodilo z Ukrajino, kjer so se zahodni politiki še nedavno šopirili z »brezrezervno podporo do končne zmage«, zdaj pa so začeli Američani premišljevati o stroških, von den Leynova pa o tem, da premirje ne bi bilo slabo ... A ni bilo še pred časom vsako pozivanje k miru in pogajanjem tako rekoč izdaja, tudi pri nas?
Najbolj žalostno je, da so tudi veliki zahodni mediji v začetku te vojne odpovedali. Prve dni so o Izraelu poročali, kot bi ne bilo 75-letne zatiralske zgodovine, Guardian je odpustil karikaturista, ki je bil desetletja njihova blagovna znamka, Le Monde je vsako kritiko Izraela razglasil za antisemitizem, Nemci so z odra vlekli Žižka. Novinarji so individualizirali le zgodbe prizadetih Judov, Palestinci pa niso imeli imen. Zanimala so jih »strokovna« vprašanja: Kaj namerava Izrael? Kakšen je cilj izraelske ofenzive? Lahko Netanjahu uniči Hamas? Ko so se zbudili, je bilo barbarsko klanje že v polnem teku. Gaza, velikosti Vipavske doline, pa palestinska dolina solz.
