Nekateri so razlagali, da skrivnost zagotovo tiči v paradižniku, ki ga pridelujejo v Los Palacios y Villafranca, majhni občini v Andaluziji, kjer sta doma reprezentanta Jesús Navas in Fabián Ruiz.
Zmaga nad Angleži ni bila pod vprašajem. Na dan finala v Sevilli nikjer ni bilo mogoče kupiti dresa španske nogometne reprezentance. Niso ga imeli niti ulični prodajalci ponaredkov. S španskimi dresi in zastavami so po mestu hodili tudi tuji turisti. Za Angleže razen Angležev ni navijal nihče. Na koncu so navijači glasno slavili po ulicah. Skandirali so, da so Španci in da so evropski prvaki. Najbolj organiziran del navijačev je dodajal še razlage o poklicu, ki naj bi ga opravljala mama socialističnega premierja Pedra Sancheza. Do njega in socialistov niso kazali pretirane simpatije.
Rodri in Alvaro Morata, kapetan španske reprezentance, sta po zmagi bučno skandirala, da je Gibraltar španski. V britanski enklavi se tipični angleški lokali mešajo s špansko kulinarično ponudbo. Za vstop na čezmorsko britansko ozemlje čakaš v koloni, ki spominja na staro jugoslovansko mejo z Italijo ali Avstrijo. Ko se vrneš, španska carina preveri, koliko alkohola in tobaka nosiš v prtljažniku. Tam za skalo in pred zadnjim evropskim svetilnikom so pred 25 leti zgradili lepo mošejo. Čez morje pogled sega do maroških gora in na špansko enklavo Ceuto. Afrika je zelo blizu. Smo na stičišču. O skupnem kulturnem prostoru ne moremo več govoriti. Novo mošejo so ponovno zgradili tudi v Granadi. Tam (in drugod v mestu) prodajajo tablice z motom starega granadskega emirata, na katerih piše: »Ni drugega zmagovalca razen boga.« Petsto let so potrebovali, da bi v kraju, kjer te arhitektura popelje v čas čarobne tisoč in ene noči, spet imeli mošejo. Na griču pred Alhambro rdeča trdnjava pripoveduje o prefinjenosti islamske kulture v Evropi, ki je ni več po zaslugi španske kraljice Izabele Katoliške, ki je Španijo temeljito versko očistila, potem pa pokristjanila še Ameriko. Proces njene kanonizacije, ki ga je leta 1958 sprožila valladolidska škofija, za zdaj miruje. Iz Rima so dali vedeti, da še ni pravi čas za odločanje o tem.
Španija je urejena država in njena politika je pestra. Po eni strani spominja na kompleksnost italijanske politične scene, po drugi strani na konfliktnost slovenske. V njej bistveno vlogo igrajo sodniki in policija. Prav o preiskavah in sodnih postopkih se politiki prepirajo na televiziji. Državni problemi so enaki po celotni Evropi: korupcija, sodstvo, zdravstvo in migracije. Prav zadnji tedni so sprožili zanimivo debato. Desnica pravi, da je solidarnost dobrodošla, vendar je treba pomisliti tudi na varnostna tveganja. Levica pa si upa povedati, da migracije in varnost med sabo niso povezane. Predstavniki leve vlade govorijo levičarske stvari, ko so na oblasti! Za naše razmere res nenavadno, tukaj pa nič čudnega. Španija je namreč tista država, kjer je levica leta 2004 obljubila, da bo umaknila svoje vojake iz Iraka in da bo sprejela cel kup liberalnih zakonov, ki bodo okrepili človekove pravice. Ko je zmagala, je obljube tudi izpolnila. Smo v deželi, kjer si levica upa biti levica, desnica pa desnica.
Bolj kot s politiko so se Španci v teh tednih ukvarjali z dirko bikov v Pamploni in nogometom. Glavna junaka v času evropskega prvenstva sta bila Nico Williams in Lamine Yamal. Cela nacija je bila ponosna nanju. Starši Nica Williamsa prihajajo iz Gane, za sabo imajo težko migracijsko pot. Pri tem, da bi se naselili in integrirali v Bilbao, jim je pomagal član Karitasa, ki mu je bilo ime Iñaki. V znak hvaležnosti so tako krstili tudi svojega prvega sina. Postal je prvi temnopolti igralec, ki je zabil gol za Athletic Bilbao, za katerega še zmeraj igra. Tudi njegov bistveno mlajši in boljši brat Nico je član Athletica. Za klub, ki je v lasti navijačev, lahko nastopajo samo tisti, ki so se rodili v eni od sedmih baskovskih provinc ali so zrasli v njihovi mladinski selekciji. V Bilbau povsod plapolajo klubske zastave, prebivalci pa radi hodijo v majicah z znakom Athletica.
Lamine Yamal je nedvomno novo upanje španskega nogometa. Oče je Maročan, mama pa prihaja iz Ekvatorialne Gvineje. Rodil se je na obrobju Barcelone v eni od najbolj revnih četrti v Španiji, kjer prevladujejo afriški migranti: prava »multietnična gnojnica«. Tako so jo definirali člani skrajno desne stranke Vox. Z njimi se je Yamalov oče celo stepel, ko so tam postavili svojo predvolilno stojnico. Yamal slavi svoje gole tako, da kaže poštno številko svoje četrti. Tja se še vedno vrača in se usede s svojimi prijatelji na vedno isto klopco pred arabsko pekarno. Od svojega sedmega leta igra za Barcelono, »razoroženo vojsko katalonskega naroda«. Tako jo je definiral pisatelj Manuel Vázquez Montalbán, da bi poudaril povezavo med nogometno ekipo in katalonsko identiteto.
Španija in druge nacije se ukvarjajo z migracijami in njihovimi pozitivnimi ter negativnimi učinki. Debata je odprta in polna nacionalističnih čustev povsod po Evropi. Medtem mladi nogometaši rastejo v identitarnih klubih svojih dežel. Tako sta Bask in Katalonec pripeljala Španijo do zmage v Berlinu.
