Dvignimo sidra, novo leto je tu. Lahko ustavimo vojno? Vsekakor lahko poskušamo. In poskušati moramo, na vse načine. Na začetku januarja ima človek zmeraj velikopotezne misli, a v primeru miru brez velikopoteznosti ne prideš nikamor, poglejte samo vojno. Vojna je z vsemi svojimi tanki, zemljokrasti in ruševinami vedno velikopotezni projekt: iluzorno je, da bi se mu lahko zoperstavili z majhnimi koraki. Ti so mimo kot lansko leto, novi koledar pa zahteva novo štetje. Dobesedno. Koledarji so več kot le zložljive agende za na mizo ali fotografije lokalnih gasilcev za na zid. So sredstvo sporazumevanja, v katerem čas, ki se vrti v krogu kot Zemlja, skuša pogledati v širno vesolje in preračunati, koliko obratov je še ostalo na poti v naslednjo črno luknjo, nič.
Ponavljanje je del vesoljnega koledarskega karakterja, a občasno se rodi tudi kakšen papež, ki časovno zaporedje mesecev in ur vzame v svoje roke in preseka z vsem, kar je obstajalo do nedavnega, izbriše dan ali dva, včasih celo ves mesec, ali pa dovoli kakšnemu lokalnemu industrialcu, da zaradi visokih cen naftnih derivatov po mili volji prestavlja zimski in poletni čas, da potem globalno človeštvo zbegano premika kazalce svojih ur naprej in nazaj in se po dolge tedne zbuja med spanjem ob popolnoma napačnih trenutkih. Včasih kakšen papež tudi odstopi in včasih kakšen umre, kar bi nas moralo opozoriti na pogosto spregledano dejstvo, da nič, kar je možno zapisati v koledar, ni večno.
Koledarje lahko spreminjamo, tudi če so poslani od boga. Vsaj to bi se do danes že lahko naučili iz zgodovine. Bog živi tako daleč, da je vse tragedije in farse, ki jih mi doživljamo danes, on ali ona doživela že pred dolgimi svetlobnimi leti, ki so za naše malenkosti itak nedojemljive. Svetlobno leto ni enota za čas, ampak za razdaljo, kar je še ena zagonetka, ki pojasnjuje, zakaj človeštvo – podobno kot vsak mali človek – rado zapade v stare vzorce. Gre za razdaljo, ki nas ločuje od vira svetlobe. Božje visočanstvo nam gotovo ne bo zamerilo, če v svojem računanju časa kdaj naredimo salto: prostor med nami bo kljub temu ostal nespremenjen. Kakor tudi dejstvo, da je svetloba, ki sije na naš planet, zastarela, pa je kljub temu pogosto neizrekljivo lepa.
Vse leto bomo hiteli, zato si na samem začetku lahko vzamemo pet minut in se zazremo v koledarje. Ne vsak v svojega, ampak družno, vsi skupaj v vse. Koledarje. Če bomo vztrajni in zraven mogoče pogledali še v globalni splet, bomo povsod po svetu hitro opazili dneve, ki so v koledarjih označeni z rdečo. Skoraj ga ni koledarja pod milim nebom, kjer dan, označen z rdečo, ne bi pomenil dneva za praznovanje. Dneva, ki je »dela prost«. To so dnevi, ki jih na začetku vsakega leta povsod po planetu največkrat omenijo v časopisih ali po televiziji, kar kaže, da je vprašanje, koliko dni bomo v novem letu »doma«, za človeštvo precej urgentnega pomena.
Zakaj? Zato. Tako je bilo nekoč, tako je zdaj in tako bo na vekomaj (amen). Človeštvo – podobno kot vsak mali človek – ima rado koledarske dni, ki so označeni z rdečo, pa četudi velike množice oseb na takšne dni počnejo popolnoma iste reči kot na kateri koli drugi dan v letu. A gre za zavedanje, da je takšen dan poseben, da je nekje nekoč obstajal nekdo, ki je točno ta dan izbral za velike reči, takšne, ki iz vojne delajo mir in iz besede meso. Dnevi, označeni z rdečo, so opomnik, da so velike reči mogoče kot čudeži, v katere je včasih težko verjeti, a vendar to ni ovira, da jih ne bi mogli praznovati.
Kdor praznuje, se ne vojskuje, pa četudi je praznovanje pogosto sestavljeno iz vojaških parad. Na paradah – drugače kot na resničnih vojnih frontah – vojaki korakajo ob spremstvu plehbande in izpričano vemo, da uniformiranec, ki piha v klarinet ali trobento, ne more istočasno metati granate. Tudi ob praznikih, ki jih namesto parad spremljajo religiozne procesije, le redko beležimo smrtne žrtve, vsekakor pa manj kot ob delovnem postroju plačanih ostrostrelcev ali ob preletu trume brezpilotnih letal z eksplozivi.
Dejanje miru je bliže, kot se zdi. Na publicholidays.eu lahko z dvema klikoma preveriš koledarske dni, označene z rdečo v Švici, Ukrajini, Litvi ali Španiji. Državni prazniki po vsej Evropi! Če jih vržeš na kup, ugotoviš, da ima Evropa veliko razlogov za praznovanje in da je recept, po katerem bi lahko družno pričarali mir, že zdavnaj zapisan v času.
A nimamo skupne, evropske blagajne? Moj dolg je tvoj dolg, zakaj ne bi bil moj praznik tudi tvoj praznik? Seveda Evropejke in Evropejci praznujemo vse živo in pogosto je praznovanje enega praznika (recimo v Estoniji) v čistem nasprotju s praznovanjem nekega drugega (recimo na Finskem). Nihče ni rekel, da je fešta preprosta stvar. A poglejte samo dela proste dni v prvi polovici januarja: prvi in drugi v Sloveniji, tretji v Bosni, šesti v Španiji, sedmi v Srbiji, ortodoksni božič je tudi še v ponedeljek, devetega …
Sama sem se za praznovanje vseh pripravljena potruditi. Si lahko predstavljate boljši medkulturni dialog? Po potrebi organiziram tudi parado v krilcih.
