Ko spremljam totalno mobilizacijo na Zahodu ob konfliktu v Ukrajini, nekoliko lažje razumem dogajanje v Nemčiji v 30. letih prejšnjega stoletja. Še vedno pa je težko razumeti, kako si oblast lahko zagotovi takšno množično podporo? Ker danes na Zahodu ni niti nobenega karizmatičnega voditelja, temveč nam vladajo kar se da neinspirativni, nesposobni in moralno vprašljivi povprečneži, je še bolj nenavadno, da jim večina sledi. Kako je zavladalo takšno enoumje?
Enoumje ne pomeni nujno, da vsi enako mislijo. Pomeni, da so drugačni pogledi izločeni iz javnosti. Kolikor je javno mnenje drugačno od objavljenega, je zabrisano. Cenzura deluje s polno paro, inovativno in totalno. Toda enoumje je tudi pozitiven projekt. Poleg izključevanja nedopustnih mnenj je treba oblikovati pravšnje. Cenzuro dopolnjujejo propaganda, prisilno hranjenje z izbranimi informacijami, psihološke operacije, indoktrinacija. Propaganda je tako intenzivna, da lahko govorimo o informacijski vojni.
Informacijska vojna je po definiciji kontrola nad tokom informacij. Vpeljana je bila kot pomožna vojaška panoga. Toda bolj kot so ameriško-evropske vojne postajale moralno in pravno vprašljive, pomembnejša je postajala. Očitno je, da je glavni predmet zahodne informacijske vojne prebivalstvo Zahoda. Rusov tokrat ni zadela v živo, na domačih tleh pa žanje uspehe.
Gre pa več kot za informacijsko vojno. Poplava informacij nas utaplja, morali pa bi plavati s tokom. Propaganda nas na koncu pasivizira, morali pa bi sodelovati v njej. Cenzura nas samo utiša, morali pa bi misliti drugače. Ne gre samo za to, da bi podprli vojno (v danem primeru proti Rusiji). Kar vidimo in slišimo in mislimo postaja predmet vojne. Vojna se bije za nas. Človek, in prvenstveno človeški duh ali človeški možgani (odvisno, s katere strani se lotimo zadeve), je novo področje vojne. Vojna se ne bije več toliko za osvajanje ozemlja, niti ne zgolj za strmoglavljenje kakšnega svojeglavega voditelja – to so po svoje preveč minljivi dosežki. Gre za osvojitev človeka, njegovih kognitivnih sposobnosti. Človek ni več samo »kanonfuter«. Ni sredstvo, je cilj vojne. Vojna je postala antropocentrična. Nato govori o tej vojni v strateških dokumentih kot o vojni prihodnosti, vojni 21. stoletja, v resnici pa je to že kar naša današnja vsakdanja vojna. Imenujejo jo kognitivna vojna.
Ne gre samo za to, da se zemlji, vodi, zraku, kibernetičnemu prostoru in vesolju kot prizoriščem vojne dodaja še novo »človeško področje«. Človeško področje – človek kot teren in plen vojaških spopadov – je zdaj ključno. »Kognitivno polje je bojišče jutrišnjega dne,« pravijo Natovi strokovnjaki. Ali: »Možgani bodo bojišče 21. stoletja.« Ali: »Na človeški duh zdaj gledamo kot na novo področje vojne.«
Vojna, ki se bije na kognitivnem področju, je vojna za vpliv na naše percepcije in misli, za kontrolo naracije. Njena sredstva, orožja, so nanotehnologija, biotehnologija, informacijska tehnologija, nevrološke znanosti in nevrotehnologija, kognitivne in družboslovne znanosti. Ta vojna nas opredeljuje kot posameznike in strukturira kot družbe. Je socialni inženiring. Oblikuje možgane. Možgani so tarča nevrološkega (kemičnega in biološkega) orožja. S pomočjo izjemnega napredka na področju raziskovanja možganov in novih tehnologij, zlasti vseprisotne digitalizacije, se človeški možgani danes spreminjajo hitreje, kot so se kadar koli prej.
Kognitivna vojna dirigira naše zaznave, spodbuja ali degradira funkcije živčnega sistema, manipulira čustva, spodkopava naše običajno razumevanje in reagiranje na dogodke, blokira sposobnost procesiranja informacij, zavaja z lažnimi dokazi in dejstvi, briše ne le spomin, temveč tudi sposobnost zapominjanja, razdejanja našo sposobnost védenja in ohromi, kar vemo in znamo, vpliva na mehanizme mišljenja in konceptualizacije, na miselne, racionalne sposobnosti, spreminja in sprevrača jezik ter onemogoča razločevanje med tem, kar je prav in narobe, pravično in krivično, resnično in lažno, vredno in nevredno zaupanja. Z dezinformacijskimi tehnikami nas psihološko izčrpava, nam vceplja pravilen odnos do stvari, nas napeljuje k želenemu obnašanju in ravnanju, briše razliko med realnim in virtualnim svetom, rahlja in trga družbene in politične vezi.
Po Natovih strokovnjakih je bistvo kognitivne vojne »prevzeti kontrolo nad človeškimi bitji (civilnimi in vojaškimi), organizacijami, nacijami, a tudi nad idejami, psihologijo, predvsem behavioristično, mislimi in okoljem«. Pravijo pa, da je bila kognitivna vojna »vsiljena zahodnim liberalnim demokracijam« (tako kot jim je bilo vsiljeno agresivno širjenje Nata proti ruskim mejam). Tipična projekcija!
Kognitivna vojna poteka zdaj med Zahodom in Rusijo, Kitajsko in drugimi neodvisnimi državami. Po izkušnji s kovidnim režimom in z zdajšnjo rusofobijo pa moramo ugotovitvi, da je kognitivna vojna na Zahodu tudi državljanska vojna, vojna zahodnih oblasti proti ljudstvu. Kot taka je kompenzacija za skoraj popolno izgubo njihove legitimnosti. Konec koncev pa je kognitivna vojna vojna zahodnih globalističnih elit za podrejanje prebivalstva po vsem svetu. Pri nas jim pomaga sedanja vlada, če bo na volitvah zmagal Golob ali kdo podoben, pa jim bo tudi prihodnja.
