Defense Arena je največja takšne vrste v Evropi. Stoji v zahodnem delu mesta, lahko rečemo v predmestju – čeprav je ta kraj arhitekturno najbolj podoben New Yorku –, izvorno je dom ragbijskega kluba Racing. Ko parter zavzame teren, lahko tribune napolni do dvajset tisoč obiskovalcev. Za koncerte skoraj dvakrat več. Libération je objavil, da nas je bilo tisto noč nekaj več kot štirideset tisoč, a da je vitez njenega veličanstva pred tolikšno množico odigral intimen koncert. In res, razen ognjemeta na koncu in streljanja z različnimi pirotehničnimi sredstvi – takšen kič bi človek oprostil morda samo skupini The Queen – je sir Paul pokazal, da je vendarle mogoče biti potnik skozi čas.

Kajti nimaš vtisa, da si prišel gledat in poslušat človeka, ki se je rodil pred dvainosemdesetimi leti. »Avstro-ogrska« bas kitara znamke Höfner, izdelana po modelu violine in kupljena v Hamburgu za protivrednost takratnih tridesetih funtov, je bila ukradena po slavnem igranju na strehi, po albumu Let it be. Pol stoletja pozneje se je po nekem čudežu vrnila v roke prvotnega lastnika. Dečka iz Liverpoola, za katerega vsi njegovi sodelavci trdijo, da je preprosto dober človek. Ta, skoraj izumrla kategorija, ki smo jo pozabili, da bi »odgovorili« na zahteve duha časa. Kakšen davek neizkušenosti, bi rekli stari jugoslovanski športni komentatorji, iz časov, ko so na stenah naših sob viseli posterji slavne četverice.