Tako sem razmišljala do letos. Do prvega vročinskega vala, ki nam je kot po navadi prinesel razbeljene pločnike, staljene železniške tire, pregrete avtomobile in vnete oči zaradi klimatskih naprav, ki so brnele dan in noč. In opustele ulice, ob pogledu na katere je bilo občutiti nekaj zloveščega. Ljudje, če so si to le lahko privoščili, so se pred neizprosno vročino zatekli v zaprte prostore. Živali, niti udomačene, si ždenja v zaprtih prostorih niso mogle privoščiti. In tako sem tudi jaz s psom na povodcu iz jutra v jutro in potem spet pod večer iz dneva v dan stopicala po stezicah in potkah. Opazovala sem vrane, ki so zevale – z odpiranjem kljunov so poskušale izravnati telesno temperaturo. Ne glede na uro pa sem srečevala ljudi, ki so se pahljali, si otirali znoj, se pokrivali s klobuki in nasploh dajali vtis, da niso ustvarjeni za življenje v takih temperaturah. Ki so bile, spet v vseh časih dneva, veliko znosnejše na senčni strani ulic in potk. Tam, kjer so bila nanizana drevesa, katerih krošnje so nesebično ponujale zavetje pred soncem.
slovenski pogled
Kaj se dogaja s primerom Rupnik? “Škofovska konferenca se s tem ne ukvarja”
