Na predstavitev Draghijevega poročila o evropski (ne)konkurenčnosti smo čakali tri mesece. Namesto junija so ga zaradi pohitrenega postopka formiranja vodstva nove evropske komisije zaradi presenečenj na evropskih volitvah in domnevne ogroženosti dosedanje in nove predsednice evropske komisije s strani Maria Draghija prestavili na jesen.
Draghijevo poročilo sicer ni nič posebnega. Gre za analizo evropskega zaostajanja v konkurenčnosti in za predloge ukrepov za reindustrializacijo Evrope. Takšnih analiz s priporočili smo v zadnjih desetletjih videli na desetine. Izstopa zgolj jasnejši jezik in brutalno priznanje, da bo EU »izgubila razlog za obstoj«, če se korenito ne spremeni. Če EU kot zveza držav ni sposobna zagotavljati svojim ljudem blaginje in drugih ključnih vrednot, dobesedno ni razloga, da bi obstajala.
Še več, Draghi implicitno trdi, da je razlog za razvojno zaostajanje prav EU oziroma rigidna skupna pravila in nesposobnost koordinacije na ravni EU, kar onemogoča ali zavira inovativnost, tehnološki razvoj in konkurenčnost gospodarstva.
Draghijeva diagnoza evropske razvojne skleroze je večinoma nesporna. Prvič, Evropa je obtičala v statični industrijski strukturi, podjetja v EU so specializirana v zrelih tehnologijah, kjer je potencial za preboj omejen, evropska podjetja vlagajo manj v raziskave in inovacije in Evropa nima prebojnih tehnoloških velikanov. Drugič, evropsko gospodarstvo je nekonkurenčno tudi zaradi visokih cen energije. Cene električne energije so dva- do trikrat višje kot v ZDA, cene plina pa štiri- do petkrat višje. Po eni strani je cenovna vrzel posledica pomanjkanja naravnih virov v Evropi, po drugi strani pa temeljnih težav s skupnim energetskim trgom. Slednji temelji na tržnem fundamentalizmu, kar vodi k mnogo višjim tržnim cenam od stroškovnih, od česar imajo koristi zgolj trgovci oziroma špekulanti, višje stroške energije pa plačujejo potrošniki in gospodarstvo.
Kot glavno oviro – ob pomanjkanju fokusa in razdrobitvi finančne moči na množico mehanizmov na nacionalnih ravneh – Draghi vidi predvsem v implementacijski nesposobnosti EU. Industrijske strategije v ZDA in na Kitajskem združujejo usklajene ukrepe več politik. Kitajska je sposobna z usklajeno politiko (s subvencijami in olajšavami) spodbuditi domačo proizvodnjo, zaščititi domače subjekte pred tujo konkurenco in zavarovati dobavne verige ter tako hitro usmeriti investicije v prioritetni sektor. Tudi ZDA so z Inflation Reduction Act (IRA), ki je v bistvu program subvencioniranja tehnološke industrializacije, pokazale, da so sposobne v enem letu in z usklajeno politiko hitro usmeriti podjetja, da investirajo v želene sektorje. EU pa zaradi počasnega in nacionalno razčlenjenega procesa oblikovanja politik nima tovrstne implementacijske zmogljivosti za hitro in odločno reagiranje.
Zakaj je Draghijev program reindustrializacije Evrope »mrtev ob prihodu«? Navedel bom samo tri ključne razloge.
Prvič, Evropa je zamudila tehnološki razvoj glede na Kitajsko vsaj za 15 let in danes zanjo nezaustavljivo zaostaja na vseh kritičnih tehnoloških področjih (od umetne inteligence, vojaških tehnologij, kvantnih računalnikov, čipov do baterij), za ZDA pa vsaj za deset let. Prepozno je.
Drugi razlog je finančne narave. Draghi pravi, da bi članice EU za pospešitev tehnološkega razvoja, ki bi naredil Evropo konkurenčno Kitajski in ZDA, morale vsako leto zagotoviti za 800 milijard evrov oziroma za 4,5 odstotka BDP dodatnih naložb v prioritetne sektorje. Ta obseg investicij je v EU v praksi nemogoče doseči glede na visoko zadolženost držav in omejitve fiskalnega pravila. Draghi je prav v luči te omejitve predlagal financiranje prek skupnih evroobveznic. Možno je, da bi (podobno kot v primeru kvantitativnega sproščanja in podobno kot v primeru epidemije covida za financiranje načrta za okrevanje in odpornost) ECB uvedla program za odkup specifičnih državnih obveznic za financiranje reindustrializacije.
Toda še isti dan je nemški finančni minister Lindner zavrnil vsakršno takšno možnost, ki bi pomenila »mutualizacijo skupnega dolga«, torej da bi posamezne države prevzele breme povečanega skupnega dolga zaradi tega programa. In dan kasneje je to zavrnil tudi Friedrich Merz, najverjetnejši bodoči nemški kancler.
Tretji razlog pa je implementacijska nesposobnost EU zaradi njene konfederativne narave. EU ni zmožna dogovora ne o skupnem financiranju, ne o prioritetnih sektorjih in ne o odpravi regulacije državne pomoči. Ker bi slednje lahko dalo prednost državam z večjo finančno zmogljivostjo. Posamezne članice EU bi imele več tovrstne sposobnosti, če bi bile samostojne, toda – kot izpostavlja Draghijevo poročilo – prav članstvo v EU zaradi hiperregulacije posameznim članicam preprečuje hitro in odločno ukrepanje.
Zato Draghijevo poročilo ne bo ničesar spremenilo. Šlo bo v zgodovino kot še en evropski dokument (po Sapirjevem poročilu, Lizbonski agendi, Evropi 2020, Strategiji pametne specializacije, Načrtu za okrevanje in odpornost), ki bodisi ni bil implementiran oziroma ni prinesel sprememb na tehnološkem in gospodarskem področju.
Verjemite, zelo rad bi se zmotil glede tega.
