Ko se je na začetku tega stoletja razširila novica, da bo italijanska banka kupila Banko Koper, se je dvignil pravi vihar. Javno mnenje je bilo ogorčeno, pojavili so se strahovi o italijanizaciji Obale. Danes banka v italijanski lasti po vsej državi deli dvojezične kreditne kartice. Tako kot vse druge banke pri nas jih izda v slovenskem in angleškem jeziku. Skratka: z novim lastništvom Obala ni postala prav nič bolj italijanska.
Bojazni in govorice o obskurnih manevrih iredentistov so bile že dlje časa prisotne v javnosti. Najglasneje so se slišale v devetdesetih ob slovensko-italijanskem sporu, ki je privedel do odpiranja našega nepremičninskega trga v zameno za vstop v Evropsko unijo. Bojazen je bila, da bodo Italijani pokupili Koper, Izolo, Piran in celo ves Kras. Na koncu so si nekateri »Italijani« res kupili hišo čez mejo, med njimi tudi zamejski Slovenci. Namišljeni scenarij o italijanizaciji pa se ni uresničil. Nasprotno, danes na Obali mlade generacije skoraj ne govorijo več italijanskega jezika, kljub temu da se ga v šoli »učijo« od prvega razreda osnovne do konca srednje šole. V skladu s tem se italijanščina počasi raztaplja tudi na novih osebnih izkaznicah na dvojezičnem območju. Novi pravilnik določa velik slovenski napis »Republika Slovenija« in manjšega v italijanščini (in madžarščini), ki je tokrat postavljen celo za angleškim napisom. Tako se je odločil minister za notranje zadeve Aleš Hojs tik pred volitvami. Takrat je desnosredinska koalicija lahko računala na neomejeno podporo poslancev narodnih skupnosti. Slednji so navdušeno razlagali, kako plodno sodelovanje so vzpostavili z Janševo vlado. Zdaj lahko pričakujemo podobne rešitve tudi za druge dokumente na dvojezičnem območju.
Septembra letos je Slofest, festival Slovencev v Italiji, gostil zanimivo srečanje z novimi Tržačani, ki so se iz Slovenije preselili v Trst. Razlogi so preprosti: poslovne priložnosti, všeč jim je pokrajina ali pa so nepremičnine cenejše. Podoben pojav opažajo tudi v Gorici. Prireditev je bila naravna posledica serije člankov in intervjujev, ki jih je v zadnjih dveh letih objavljal Primorski dnevnik. Ljudje se ob meji selijo na eno in na drugo stran brez posebnih političnih ciljev.
Giuseppe Walter Maccotta, italijanski veleposlanik v Beogradu v sedemdesetih letih, je menil, da manjšine niso prioriteta v meddržavnih odnosih. V pogovorih, ki so pripeljali do Osimskih sporazumov, je ocenil, da je jugoslovanska (beri: slovenska) zaskrbljenost glede položaja narodnih skupnosti odveč. Prepričan je bil, da so Slovenci v Italiji dovolj zaščiteni s parlamentarno demokracijo, Italijani v Jugoslaviji pa s federalizmom in večetničnostjo. Slednji niso bili na vrhu italijanskih prioritet v dvostranskih odnosih. Diplomat je celo trdil, da so se maloštevilni Italijani, ki so po vojni ostali v Dalmaciji in Istri, tako odločili iz ideoloških razlogov ali zaradi materialnih interesov. Maccotta je naredil briljantno diplomatsko kariero. Služboval je tudi v Izraelu in Sovjetski zvezi. Na žalost je umrl leta 2006. Škoda. Danes bi bil lahko odličen svetovalec za manjšinska vprašanja v kabinetu predsednice republike.
Da so manjšine most, na katerem je mogoče graditi zgledne medsebojne odnose, je stavek, ki ga politiki in tudi sami pripadniki manjšine nenehno ponavljajo. Jernej Šček, tržaški Slovenec, je pred kratkim izdal knjigo Kavarna Italija. V njej predstavi 26 uglednih italijanskih intelektualcev. Cvetober mislecev, dokaj neznanih v slovenskem prostoru, ki bralcu pokažejo kompleksnost in kontradikcije italijanske družbe. Čudežno segajo čez Tržič in gledajo dlje od naših obmejnih zdrah. Novi pogumni projekt briljantne urednice Martine Kafol in Založništva tržaškega tiska, ki govori o tem, kako lahko vsakdo naredi korak, da bi se romanski in slovanski svet resnično spoznala. Na koncu je govor tudi o mostovih in zidovih. O tem razmišlja tržaški psihiater in psihoanalitik Pavel Fonda: »Nekateri med nami se še zatekajo v paranoidno gotovost, da smo mi edini pravi in dobri, Italijani pa, da vztrajajo v svoji zlonamernosti. Del slovenskega zamejstva posledično posreduje matičnemu narodu predvsem negativno podobo Italijanov, s čimer dela medvedjo uslugo sebi in matici, ker zastruplja odnose med sosednjima narodoma. Namesto da bi gradili mostove, gradijo zidove.«
Ja, manjšine načeloma otežujejo meddržavne odnose. Po navadi so tečne, nič kaj prijetne in včasih doma govorijo eno, v matični državi pa drugo. To počnejo in so počeli tudi nekateri vidni intelektualci. Če je Ciril Zlobec razlagal, da je »lepo biti Slovenec, ni pa lahko«, velja spomniti, da je biti pripadnik manjšine tudi lepo, ampak niti najmanj lahko. Ohranitev narodne identitete ni nekaj samoumevnega, še posebno če živiš tam, kjer je tvoj jezik bolj kot uporabno sredstvo za komuniciranje – folklorna posebnost. V takem okolju je Nataša Pirc Musar sofisticirano razmišljala pred dijaki slovenskih šol. Lepo strukturirani in smiselni odgovori, v katerih jim je povedala, da je Italija njihova domovina.
Nekoč v Jugoslaviji in tudi pozneje v Sloveniji so med popisi prebivalstva spraševali po narodni pripadnosti. V Italiji teh vprašanj ni bilo in tudi danes jih pri nas na srečo ni več. Vsakič so bile razprave zelo razvnete. Na koncu se je moj znanec odločil, da bo po narodnosti Pingvin, neki drugi pa Klingonec. Sladka domovina na Antarktiki ali pa v Klingonskem imperiju sta odlični opciji, za kateri bi se bilo tudi danes vredno odločiti.
