Če se potegne črta, je Pariz postregel z nekaj spoznanji. Še bolje, športno-družbeno-ideološkimi zapovedmi. Deset jih je bilo vidnih tudi z vrha Eifflovega stolpa.
Ne upiraj se velikim! Ve se, da so vrhovi rezervirani za največje. Najpomembnejši bogovi so tako ali drugače v domeni najbogatejših in najvplivnejših. Recimo, v košarki in rokometu se na naslednjih igrah lahko priredi le turnir treh reprezentanc, ki si potem razdelijo medalje. V košarki so to ZDA, Francija in Nemčija, v rokometu pa Francija, Danska in Španija. Če bi kdo hotel motiti to idilo in praznovanje velikih, jih dobi po buči s sodniškimi odločitvami. Srbi in Slovenci smo to občutili na lastni koži. Prvim ni bilo dovoljeno premagati NBA-jevskih zvezdnikov, nam pa ne danskih rokometnih orjakov.
Ne jezi se na sodnike! Če vidiš, da te sodniki okrajajo, da ti ne pustijo zmagati in ti ne pustijo premagati velikih, se spomni, da si lahko vesel, da si sploh zraven. Skloni glavo in molči, je nenapisano pravilo. Sodniki so mali bogovi. Sodnike moraš razumeti kot vratarje, varnostnike ali pa policaje. Nadzorujejo majhne in ščitijo velike. Nagrajujejo bogate in kaznujejo revne. Če pa se sodnikom upreš, si si podpisal smrtno obsodbo.
Sprejmi dodeljeno vlogo! Športni boji velikokrat spominjajo na gladiatorske borbe, kjer je vse podrejeno globalni zabavi. Zadaj pa se dogajajo zakulisne spletke. Šport obvladujejo le še korporacije, sponzorji, menedžerji in vrhovne avtoritete skozi različne zveze. Olimpijski komite je le njihov verni sluga.
Drži jezik za zobmi! Nihče noče slišati ničesar kritičnega in ne sprejme nobenega dvoma. V trenutku, ko kdor koli protestira, recimo kakšen športnik ali pa kakšna mala nacija, takoj dobi grožnjo z eliminacijo. Če hoče kdo zavpiti, da je cesar nag, seveda ne bodo svetovali cesarju, da se obleče, temveč bodo odstranili prinašalca slabih novic. Monolit mora ostati trden in si ne bo dovolil nobenih pretiranih kritik.
Ne išči pravičnosti! Svet je v bistvu nepravičen in šport je le odslikava ali celo radikalizacija te nepravičnosti. Sodniki tako in tako niso več delilci pravice, temveč delilci kazni. Ne vodi jih ideja po enakopravni obravnavi, temveč jasna želja po zaščiti enih in kaznovanju drugih. Če je treba zaščititi velike, se lahko tudi spremenijo pravila. Ali pa se vsaj priredijo.
Verjemi v idejo! Od vseh zahtevajo brezpogojno predanost osnovni olimpijski ideji. Gre za dogmo, ki je le še forma brez vsebine. Tako kot mnogi verniki hodijo v sakralne objekte zaradi navade in ne več zaradi goreče pripadnosti, se tudi na olimpijske igre roma vsaka štiri leta zaradi samega rituala. Ideja sodelovanja, miru in vsesplošne ljubezni res ostaja le ideja. Praksa je nekaj drugega. Praksa je tudi med temi igrami na ves glas kričala, da svet ne živi v sožitju, temveč v stalnem konfliktu. Permanentni vojni.
Pozabi na fair play! Na igrah je dovoljeno vse. Umazano in zahrbtno v maniri, da cilj opravičuje sredstva. In cilj je zmaga. Medalja. Nadvlada.
Pozabi na enakopravnost! Enakost ja, enakopravnost ne. Lahko ste na začetku tekme enaki, nikakor pa ne enakopravni. Enim so že vnaprej dodeljene posebne ugodnosti. Prav zato je tukaj še bolj veljalo staro pravilo: če hočeš premagati favorita, velikega, zaščitenega in privilegiranega, moraš biti boljši ne za eno stopnjo, temveč za tri.
Pozabi na svobodo! Vsake igre so zaradi obvladljivosti različnosti organizirane kot strogo nadzorovani mehurček, kampus ali celo zapor. Preverjanje na vsakem koraku je le vidni del tega nadzora.
Obnašaj se, kot da so to zadnje olimpijske igre! Tekmovalci to dobro vedo in živijo s tem. Lahko je to njihova zadnja priložnost. Zadnja šansa, da postanejo del zgodovine. Enako velja za gledalce in medije. Ta trenutek v svetu ni nobenega zagotovila, da bo čez štiri leta svet še držala skupaj zasilna ideja sodelovanja. Prav nihče vam ne more garantirati, da se bodo igre v Los Angelesu leta 2028 res zgodile. To dobro vedo tudi organizatorji, ki delajo vse za to, da svet vržejo s tečajev. Tudi bodoča predsednica ZDA Kamala Harris bo na žalost del tega …
