V toplih poletnih dneh se je kar nekaj medijev oglasilo na temo ljubezni. Če sem natančnejši, predvsem spolnosti. In še to ne čisto priložnostne, ampak take, ki po prepričanju uvodničarjev pomeni preživetje. Saj ne bi pisal o tem, če bi se tega lotile v taka področja sicer usmerjene revije. A tokrat so svarila objavila najbolj brana in resna glasila, na primer Delo in Domovina, da o spletnih forumih sploh ne govorimo.
Pa začnimo z Domovino, ki opozarja na domovino. Uvodničar ugotavlja, da je svet ponorel, ker ljudje v zgodovini še nikoli niso imeli tako malo spolnih odnosov, kot jih imajo danes. Temu iztirjenemu svetu se slehernik lahko najučinkoviteje upre edinole z več spolnosti. To je nujna formula za preživetje. In s potomci, seveda, da ne bo dvoma, kaj mora biti namen spolnosti.
Z Domovino povsem skladen je Delov kolumnist, ki poudarja, da odločitev za družino ni izbiren korak. Je nujnost, če naj družba obstane. Je iniciacija v odraslost, korak na poti iz nezrelosti v zrelost. Poleg tega je imeti družino nekaj najbolj normalnega. Manj normalno, bolj neobičajno in ekscentrično pa je biti prostovoljno brez nje. Blaž Podobnik nadaljuje z zanimivim vprašanjem – kaj pa, če je prelaganje odgovornosti (za izbiro za družino namreč) na državljane preveč udoben izgovor? Kaj, če je liberalna družba, v katere središču je vselej »jaz«, tista, ki preprečuje odločitev za družino? Odločitev za nekaj, kar je najbolj normalno, v nasprotju z manj normalno ekscentrično odločitvijo biti brez družine. Poleg tega je družinsko življenje bolj moralno vzvišeno od osebnih eksperimentov v izumljanju umetnine svojega »jaza«.
Seveda ni v teh pozivih opaziti neposrednega nasilja, saj avtor prijazno zapiše, da moramo željo po urejenem družinskem življenju kot družba šele kultivirati. A kaj, ko naslov »Družinskost kot norma« daje slutiti slabšo perspektivo. Ni odveč spomniti se pohodov za življenje, kjer si močno želijo, da bi prepoved splava tudi postala norma, a kot pravi Alenka Jeraj, še ni možnosti za večino v parlamentu, ki bi zagotavljala zakonodajne spremembe. Podobnikova ugotovitev, da korak za družino ni izbiren, če naj družba obstane, ni nič drugega kot hrepenenje po taki ureditvi, ki bo veljavo dala klasični družini, vse ostale oblike (z egocentričnimi in ekscentričnimi posamezniki vred) pa bodo tudi normativno manj vredne. Kolumnist se sicer večkrat sklicuje na angleškega filozofa Rogerja Scrutona. Kratek pregled njegovega dela pokaže, da gre za eno temnejših osebnosti, zagovornika tako skrajnih idej, da so ga izločile celo mnoge konservativne druščine, v katerih je deloval.
Pravzaprav nič novega v določenih krogih. Tudi ustavni sodnik Svetlič je že precej pred sedanjo funkcijo nasprotoval ureditvi istospolnih zvez v istem zakonu, ki ureja raznospolne. Odkar je sodnik, ga odnaša še dlje. Ali po ameriško – črnci se lahko vozijo z avtobusi, nihče jim ne oporeka te pravice, ampak ne skupaj z belci.
Mamić v Domovini nadaljuje z usodno prerokbo, da bo med neobičajnimi spolnimi praksami, ki jih reklamira zahodna družba, na dnevni red prišla tudi poligamija. Ta v Sloveniji po njegovem že uradno obstaja, saj ima premier istočasno ženo in ljubico. Če prezremo pritlehnost te diagnoze, čeprav jo je težko, je tovrstna poligamija zelo običajna spremljevalka vseh parov, ki se razhajajo. In teh nikjer in nikoli ne zmanjka.
Je pa stiska zagovornikov živahnejše spolnosti, da se ohrani človeštvo, precej huda. Uporabljajo namreč celo lastni morali močno nasprotujoče argumente. V uvodniku Domovine, ki ne pušča dvoma o pripadnosti Katoliški cerkvi, je spolnost opredeljena kot Božji dotik (pisano seveda z veliko začetnico). V nadaljevanju pa citirajo katastrofične rezultate raziskave o spolnosti na Zahodu, kjer ugotavljajo najbolj dramatičen upad spolnosti med najstniki.
Ta primerjava ustvarja vsaj naslednjo zadrego. Predzakonski spolni odnosi so v nasprotju s katoliškim naukom. Tam (še) ni božjega dotika. Koliko najstnikov pa je v zakonski zvezi? Seveda se zagovorniki vzdržnosti srečujejo z dejstvom, da večina parov nabira izkušnje pred poroko, vendar vztrajajo pri cerkvenem načelu. Kako da jih nenadoma skrbi upad spolnosti med najstniki, kjer je po taistih načelih sploh ne bi smelo biti?
Protislovij je preveč, da bi lahko spregledali osnovno težnjo piscev in zagovornikov »prave« družine. Gre za uvrščanje vseh, po njihovem mnenju nenaravnih oblik skupnosti nekam na obrobje. Tam lahko životarijo, to je pa tudi vse. Z naraščajočo popularnostjo skrajno desnih gibanj marsikje po Evropi je njihov optimizem na žalost precej utemeljen. Nikakor ne gre za nekakšen žlahtni konservativizem. Gre za željo imeti oblast nad ljudmi in njihovimi življenji. Ali dobesedno po Podobniku – gre za odgovornost, da odločitev za družino iz rok posameznika prevzame država. Ali so izkušnje žensk na Poljskem in Hrvaškem, kjer je vpliv Katoliške cerkve prav na tem področju najmočnejši, zadostno opozorilo, kaj je treba spraviti na družbeno obrobje?
Tviti J. J.-ja o ženskah brez otrok po mnenju Mladine niso fantazije bolnega uma, ampak jasna politična agenda. Kaj, če so oboje?
