Nestrpno sem pričakoval koncert. Marko se je pojavil s svojim značilnim pokrivalom. Iz avta je iztovoril velik flaškon refoška, pršut, kruh in olive. Pogled na flaškon mi je dvignil pritisk, saj v šolah ni dovoljen alkohol in bal sem se odziva učiteljev ter morebitne prijave kakšnih »prijateljev«. Ko sem ga vprašal, zakaj vino in hrana, je dejal, da bo koncert dolg in da udeleženci ne smejo ostati lačni. Ni mi preostalo drugega, kot da njegovo razlago sprejmem, saj bi drugače izpadel kot birokrat in človek ozkih pogledov.
Koncert je skupaj z odmorom za okrepitev trajal več kot štiri ure. Marko je izvedel tudi pesmi z albuma Cocktail in številne druge ter nas spomnil na svoje številne akcije. Spomnil se je tudi svoje nekdanje šole, v kateri je s skupino Beli črnci prepeval črnske duhovne pesmi; nekatere je posnel Radio Maribor, kar je bila za takratne čase velika stvar. Nasmejali smo se njegovi pripovedi o ukoru, ki ga je prejel na zahtevo svojega očeta, profesorja matematike na isti šoli Ivana Breclja, zaradi Markove pobude za izdelavo papirnatih aviončkov iz polletnih spričeval, ki so jih skupaj s sošolci nato vrgli skozi okna šole. Po koncertu sva se poslovila že kot prijatelja, v zbornici pa so učitelji sprejeli mojo razlago, da je bila pogostitev z vinom del dogodka, šola pa se je s svojo odlično dvorano spremenila v kulturni prostor.
Marko se je na šolo s koncertom vrnil še enkrat, leta 2015, nazadnje se je kakšno leto ali dve kasneje nenajavljen pojavil v moji pisarni v svoji značilni opravi in mi prinesel olivno olje z besedami: »To je za zdravje.« Končno slovo od šole pa je bil njegov zapis v zborniku ob sedemdesetletnici šole leta 2020, v katerem je zanimivo opisal svoja šolska leta in se poslovil s Kekčevo pesmijo ter verzom: »Čao, poštenje, pamet, adijo.« Kako prav to velja za današnji čas! Takšni so bili moji stiki z Markom. Z njim je odšla pamet in obenem še poštenje, ki sta danes izgubljena v vesolju.
Na opisane dogodke sem se spomnil ob hvalevredni ponovni izdaji Markovega kultnega albuma Cocktail (1974), ki je po trditvah nekaterih glasbenih kritikov najboljši album te zvrsti pri nas. Album je ponovno izšel v vinilni izvedbi, česar bi bil Marko še posebno vesel. Glasbo za album je napisal pri triindvajsetih letih (!), izvrstne aranžmaje pa mojster Bojan Adamič pri svojih triinšestdesetih letih. Združili so se mladostna kreativnost in izvirnost ter znanje in izkušnje starejšega mojstra. Za nekatere je bilo to sodelovanje nenavadno. Mogoče pa se je Bojan Adamič spomnil tudi svoje privrženosti drugačni glasbi v mladih letih, ko je takoj po drugi svetovni vonji utiral pot jazzu in ameriški glasbi, za kar je bil tik pred informbirojem »nagrajen« z dekretom za delo v Albaniji, kjer je nekaj časa poučeval telesno vzgojo.
Album vsebuje nepozabne komade, kot so Škandal v črnem baru, Duša in jaz, Črni Peter in vsem najbolj znani Alojz valček, posvečen profesorju fizike na fakulteti, ki jo je Marko obiskoval. Pesem mi je še posebno ljuba, saj je bil taisti profesor tudi asistent pri predmetu matematična fizika v času mojega študija fizike, zato besedilo še toliko bolj razumem. Cocktail bo za večno zapisan v zgodovino slovenske glasbe, zato je ponovna izdaja albuma pomembna, saj je njegova glasba zdaj dostopna (upam!) mlajšim generacijam.
Marko Brecelj je s svojim glasbenim ustvarjanjem in kritičnim odnosom na svoj način predstavljal slabo vest družbe, ki ga je šele leta 2019 nagradila z Ježkovo nagrado. Podelitev nagrade je pokazala odnos do umetnikov, kot je bil Marko Brecelj. Bila je nedostojna in po svoje žaljiva. Nagrado so mu namreč podelili v nedeljski TV-oddaji med številnimi slaboumnimi točkami in reklamami. Zelo slaba tolažba je, da jo je tudi Vlado Kreslin prejel na podoben način. V prejšnjih časih je večina podelitev potekala v ustreznih dvoranah in s TV-prenosom. Pomanjkanje denarja je verjetno izgovor za takšno podelitev, kar seveda ne velja za Poletno noč, kamor pa Marko Brecelj ne spada. Njegova glasba ni dovolj »ponarodela«, kot je denimo glasba Tomaža Domicelja s Kamionarjem in drugimi znanimi pesmimi, ki je bila poleg drugih navdušeno sprejeta v okviru Poletne noči, posvečene Tomažu Domicelju. Če bi Domicelj še naprej ustvarjal takšno glasbo, zaradi katere smo ga rokerski najstniki sprejemali kot slovenskega Boba Dylana, predstavitve svoje glasbe na Poletni noči ne bi doživel. Marko Brecelj je pač do konca ostal zvest samemu sebi in je prejel nagrado v TV-studiu taiste RTV-hiše, ki organizira Poletno noč.
Ponovna izdaja albuma Cocktail je priložnost, da se Marku Breclju končno oddolžimo za njegov neponovljivi prispevek tako na področju glasbe kot družbene kritičnosti. Ni potrebna velika dvorana, kaj šele Kongresni trg. Navsezadnje je lahko to tudi dvorana njegove nekdanje šole s flaškoni refoška, kruhom in olivami, če ne bo šlo drugače. Tudi kaj takega, kar je z hommageem dobil še en izjemni, večni, nepozabni Tomaž Pengov.
