Nekega nedeljskega večera v decembru je zazvonil telefon. Takšni klici ob taki uri konec tedna so zelo redki in najprej sem pomislil, da se je kaj pripetilo. S strahom sem pogledal na telefon in videl, da me kliče moj osebni zdravnik. Ko začneva s pogovorom, mi prijazno sporoči, da bo v ponedeljek zjutraj uredil napotnico, ki jo potrebujem za infektologa. V nedeljo popoldne sem mu namreč sporočil, da sem zbolel za covidom-19, in pričakoval sem, da me bo poklical v ponedeljek zjutraj. Takšen hiter odziv je mogoč samo pri izjemnih zdravnikih, kakršen je, na srečo, moj osebni zdravnik.
Vsi pacienti takšne sreče nimajo. Prepričan pa sem, da velika večina zdravnikov svoje delo opravlja zavzeto in z veliko čuta za paciente. Tudi ob nedeljah zvečer. Zato je toliko bolj krivično, da zaradi privilegijev in visokih zaslužkov ozke in dobro plačane zdravniške elite nastaja prepad med pacienti in zdravniki.
Moj osebni zdravnik izstopa še po nečem: zelo redko konča svoje delo ob koncu delovnega časa, velikokrat zaključi mnogo kasneje. To je posledica zavzetega pregleda pacientov, ki traja mnogo dlje od predpisanega časa. Tako dela že vrsto let, velikokrat tudi pozno zvečer, da ne rečem v noč.
Ob napovedi stavke in komentarjih ob dodatnem delu v ambulanti za neopredeljene (kakšno poimenovanje!) sem se spomnil nanj, ki delo preko predpisanega časa opravlja že vrsto let. Mogoče bi prav njega vprašali, kako in zakaj vse to zmore za bistveno manj denarja, kot je sedaj ponujeno za delo v ambulantah za neopredeljene.
Do zdravniške stavke po skoraj spektakularnem razpletu ni prišlo. V torek pozno zvečer je bilo sporočeno, da stavke ne bo. Pacienti, ki so bili naročeni v sredo in potrebujejo prevoz, so lahko ponovno začeli klicati svoje otroke, znance, prijatelje itd., naj pridejo v sredo ponje in spremenijo svoje načrte. Takšen odnos spada med še eno obliko podcenjevanja, da ne rečem poniževanja pacientov.
Vzporedno z zahtevami zdravnikov je potekal še en sindikalni boj. Ta se je odvijal daleč od velike pozornosti javnosti in je bil bolj v ozadju manj opažen, da ne zapišem komaj. Pomočnice vzgojiteljic so zahtevale popravek nečesa, kar se ne bi smelo zgoditi in bi moralo biti že zdavnaj rešeno. Zahteva, da se njihova plača vsaj izenači z minimalno in je ne bo treba subvencionirati, priča o neenakosti obravnave javnih uslužbencev in predstavlja grobo kršitev pravic. Dogovorjeno zvišanje plač problema ne bo rešilo, saj so njihove plače še zmeraj prenizke. Kdaj bo do takšnega dogovora prišlo za ostale delavce v javnem sektorju, ki so v enakem položaju, ne ve nihče. Mogoče pa se predsednik vlade znova pojavi na kakšnem srečanju in jim kar tako v živo sporoči, da bodo prejeli denimo 300 evrov več?
Kljub nizkim plačam pomočnice vzgojiteljic svojih zahtev niso nameravale zaostriti s stavko. Zavedajo se svoje družbene odgovornosti in težav, ki bi jih povzročile staršem. Zato bi svoj protest izrazile na shodu v soboto. To je lahko zgled zdravnikom, ki bi lahko svoj način protesta v prihodnosti izvedli na enak način in s tem pokazali, da jim res gre za paciente. Tako ne bi prišlo do prenaročanja in dodatnega povečevanja čakalnih vrst. In še ena primerjava: pomočnica vzgojiteljice v vsem letu ne zasluži toliko kot najbolje plačani slovenski zdravnik v enem mesecu. Populistična primerjava? Kakor za koga.
Urejanje razmer v zdravstvu pa ni pomembno le za to področje. Rezultat bitke za privatizacijo zdravstva bo imel vpliv tudi na druge javne podsisteme. V primeru uspešne privatizacije zdravstva bo sledilo šolstvo. Že za časa Janševih vlad je prišlo do podeljevanja koncesij visokošolskim zavodom, ki v glavnem delujejo s pomočjo »dvoživk«, če uporabim izraz iz zdravstva. Primer Švedske, ki je pod konservativno vlado uvedla možnost ustanavljanja »free schools« profitno usmerjenim družbam, je dober prikaz, kako oslabiti javni šolski sistem. Ob že obstoječi javni šoli nastajajo nove, ki »kradejo« učence že obstoječim, pri čemer ustvarjajo profit in ga razdelijo delničarjem.
Pomanjkanje zdravnikov je dovolj dobro opozorilo za takojšnje ukrepanje pri reševanju pomanjkanja učiteljev. Proces poteka že dalj časa, pri čemer zaenkrat ni pripravljenih nobenih ukrepov za povečanje števila učiteljev. Ki jih prav tako primanjkuje.
Na področju šolstva bo reševanje pomanjkanja učiteljev nemogoče reševati z »uvozom« tujih učiteljev. Tuje učitelje je praktično nemogoče v relativno kratkem času usposobiti za delo v razredu, saj mora biti znanje slovenskega jezika na enakem nivoju, kot to velja za slovenske učitelje. Prav tako so velike razlike v študijskih programih za učitelje. Pomanjkanje učiteljev ni nekaj novega in je obstajalo tudi v preteklosti. Način reševanja je bil različen, zmeraj pa so bile v ospredju najprej plače, ki v šolstvu ponovno močno zaostajajo. Plača učitelja začetnika je malo čez 1000 evrov, krepko pod slovensko povprečno plačo, in ne predstavlja izziva za mlade. Ukrep, ki je pred davnimi leti reševal probleme pomanjkanja učiteljev na podeželju, so bili »učiteljski bloki«. V občinah so gradili bloke, ki so mlade učitelje pripeljali na podeželje. Glede na velike stanovanjske stiske mladih bi ustrezna stanovanjska politika z večjo dostopnostjo stanovanj za učitelje pripomogla k večjemu odločanju za učiteljski poklic.
Predvsem pa zahteva področje vzgoje in izobraževanja ustrezno pozornost vlade in mora prav tako postati prioritetna naloga vlade. Če se to ne bo zgodilo, bomo podobno kot danes pri zdravnikih kmalu v težki situaciji, pri čemer pa ustanavljanje šol za »neopredeljene« učence in dijake ne bo mogoče.
Novi minister, na potezi ste! x
