Leta 1992 je irska pop zvezdnica Sinead O'Connor na vrhuncu svoje slave, dobro leto po izidu singla Nothing Compares 2 U, v ameriškem TV-šovu Saturday Night Live pred očmi večmilijonskega občinstva raztrgala fotografijo papeža Janeza Pavla II. To je storila, da bi opozorila na spolne zlorabe irske duhovščine, pa tudi zato, kot je kasneje pojasnila v svoji avtobiografiji, ker je to fotografijo hranila njena mama, ženska, ki ji je katoliške vrednote vbijala v glavo s pretepanjem in vsakovrstnim »vzgojnim« nasiljem, tako značilnim za irske katoliške internate.
Z zavestnim protestnim dejanjem proti »blagoslovljenemu« nasilju je glasbenica razbesnela ameriške katoličane – na televiziji NBC so ji izrekli dosmrtno prepoved nastopanja – in si zaprla vsa vrata v glasbenem svetu. Njena kariera je po tem nastopu strmoglavila, na redkih koncertih ji je polovica dvorane žvižgala, na ameriških TV-kanalih pa so se še leta neusmiljeno norčevali iz njene uporniško obrite glave. In vendar je drobna, nežna Sinead leta 1992 zmogla tisto, kar danes zmore komaj še kakšen glasbenik: brezkompromisni upor proti krivicam in trpljenju. Tiste vrste, v katerem zastaviš samega sebe.
Leta 1992 se o spolnih zlorabah skorajda ni govorilo. V Vatikanu so še razmišljali, kako bi se obvarovali pred »nesramnimi« obtožbami, da so katoliški pastirji spolno zlorabljali otroke. V Sloveniji so bili tovrstni sumi še popoln tabu. Janez Pavel II., za katerega je danes dokazano, da je v zvezi s spolnimi zlorabami ravnal, milo povedano, polovičarsko – cerkveni ugled je v njegovem mandatu še vedno štel več kot trpljenje žrtev – je postal svetnik. Tudi njegov naslednik Benedikt XVI. še ni »dojel« vseh razsežnosti ene od največjih cerkvenih sramot, zaradi česar ni storil vsega, kar bi lahko. V njegovem času so osumljene klerike še vedno radi prestavljali v drugo župnijo, drug kraj, drugo državo ... Šele papež Frančišek je zares prisluhnil žrtvam spolnih zlorab in ob hudih uporih v cerkvenih vrstah na glavo obrnil dotedanje protokole, ki so zadevali prijave kleriškega nasilja, ravnanje z žrtvami in storilci. Številni menijo, da tudi Frančišek ni naredil vsega, kar bi moral, toda po dobrih tridesetih letih od odmevnega nastopa irske glasbenice je vseeno v Cerkvi zelo drugače: v vrhovih njenih hierarhij ni več nikogar, ki bi si drznil podvomiti o obstoju množične pedofilije med božjimi služabniki. Vsaj javno ne.
Pa so se kardinali in škofje kaj naučili iz dolgega, mučnega procesa priznavanja lastne grešnosti, sprenevedanja in zamolčevanja očitnega? Težko je verjeti, da se ne bi. Učne ure so bile boleče. Razočarani verniki so zlasti v Evropi srhljivo hitro zapuščali cerkve. In vendar skopa poročila o dogajanju na nedavno zaključeni škofovski sinodi v Rimu dajejo slutiti, da so visoki kleriki prešpricali nekaj zelo pomembnih lekcij.
Recimo tisto, da je cerkev soodgovorna za nasilje, če ga ne prepozna in nedvoumno obsodi, v vseh različicah, in da človekovih pravic ni modro, kaj šele civilizirano, deliti na sprejemljive, skladne s cerkvenim naukom, in nesprejemljive oziroma neskladne. Še posebej ker kleriki dobro vedo, kaj s tem povzročajo ali podpihujejo: nasilje nad manjšino. Skopa poročila o dogajanju na sinodi namreč razkrivajo, da je odnos do istospolno usmerjenih vernikov udeležence razdelil.
Razprave naj bi sicer potekale v »bratskem, ljubečem vzdušju«, a bilo je očitno tako burno, da je kardinal Lacroix za radio Vatikan izjavil: »To, da je razprava potekala v bratskem, ljubečem vzdušju, je znamenje, da je na delu Bog, saj so bili človeško gledano izpolnjeni vsi pogoji, da bi lahko končali z izpuljenimi lasmi, izbitimi zobmi in modricami.« Še dobro torej, da ni tekla kri svetih mož. In kako so se razprave, ki so bile po poročilih kronistov zelo pluralne – na tokratni sinodi so lahko sodelovale celo ženske – iztekle? Predvidljivo. Kot na partijskih kongresih ali podnebnih konferencah. S spremembami, ki zagotavljajo, da se ne bo nič bistvenega spremenilo. V zaključno sporočilo se namreč ni uspelo prebiti niti izrazu LGBTQ, češ da je preveč ideološki, kaj šele korenito spremenjenemu odnosu do članov skupnosti. Bog je, kot kaže, ostal na strani odločevalcev.
Nedavno sporočilo, da je Sveti sedež odobril blagoslov istospolnih parov, je zato le korak v brezupnem cerkvenem prizadevanju, da bi se premaknili v modernost, se pravi v sodobno razumevanje človekovih pravic, in hkrati ostali za ogradami zabetoniranih doktrin – verskih, medicinskih, antropoloških. Papežu Frančišku, ki je trdorokce pomiril z zagotovilom, da dopustitev blagoslova ne pomeni, da se spreminja cerkveni nauk o zakonski zvezi, je sicer uspelo zatakniti klin v prihodnjo prakso – z nasprotovanjem oblikovanju cerkvenih predpisov o izvajanju blagoslova. S tem je namreč dopustil nekaj več svobode duhovnikom, ki bodo blagoslov podeljevali. A to je tudi vse, odnosa do istospolno usmerjenih ni spremenil. Sveti sedež je s to odločitvijo morje predsodkov le razburkal. Vse ostaja po starem.
Preostane nam torej čakanje na novo Sinead O'Connor, ki bo brezkompromisno zastavila samo sebe in odmevno zavpila, kar je treba zavpiti. Da je, na primer, RKC še vedno institucija sprenevedanja, da je Benjamin Netanjahu vojni zločinec, Joe Biden njegova desna roka, Ursula von der Leyen in Emmanuel Macron glas orožarske industrije …, mi vsi pa ovce na poti v zakol.
