Vsem tovarnam je skupno, da imajo proizvodne zmogljivosti v povprečju izkoriščene le 60-odstotno, potem ko so bili še pred petimi leti pri 70 odstotkih. Največ težav imajo v državah z višjim standardom, kjer so delavci v proizvodnji plačani odlično. V Nemčiji je tako urna postavka vrtoglavih 56 evrov – to je skoraj trikrat toliko, kot zasluži delavec na Češkem ali v Turčiji, in celo 19-krat toliko, kot zasluži delavec na Kitajskem. Nič čudnega, da so sindikati najglasnejši prav v Nemčiji, tudi zato, ker je država neverjetno socialna, plača pa zaposlenim omogoča, da živijo na razmeroma visoki nogi in si lahko privoščijo občutno več, kot si lahko na primer delavec v Revozu, kjer so zaslužki nižji od slovenskega povprečja.
Problem evropske industrije so predimenzionirane tovarne, ki naj bi jih za nameček bilo celo preveč. Dokler ni udarila korona, to ni bilo tako izrazito, negativne posledice pa so se začele kazati, ko je proizvodnja začela upadati, tudi zaradi manjšega povpraševanja po električnih vozilih. Seveda so odgovorni manjšo prodajo delno izravnali z višjimi cenami avtomobilov, a to ni moglo trajati v nedogled – zdaj se kaže učinek bumeranga, ki se še najbolj pozna pri prodaji cenovno zasoljenih električnih vozil. Evropski kupci so jim rekli glasni ne.
Varčevanje v obliki odpuščanja zaposlenih je skupno koncernu Volkswagen, skupini Renault in Stellantisu, kjer želijo skupaj prihraniti krepke milijarde evrov, izrazit pa je tudi trend lansiranja vozil z večjim donosom. To je nasprotno tistemu, česar si želijo potrošniki – ti od tovarn pričakujejo, da bodo proizvajale avtomobile, ki si jih povprečni Evropejec lahko privošči. Pri čemer je zanimivo, da si kupci še vedno želijo avtomobilov s klasičnimi motorji na bencin ali dizel. Delavcem seveda ne preostane drugega, kot da uporabijo vse pravne oblike delavskega boja, a bodo na koncu kljub odpravninam potegnili kratko. Tako bodo pristali na plečih države, ki bo z različnimi socialnimi vzvodi morala poskrbeti zanje. Res je, da v Evropi vlada rekordno nizka brezposelnost, a od delavca, starega več kot 50 let, je iluzorno pričakovati, da se bo prekvalificiral na drugo delovno mesto. Zanj bo morala poskrbeti država. Tudi zato se zdi realno, da bo nemška vlada odvezala mošnjiček in pomagala Volkswagnu, ki roko na srce zaradi visokih dobičkov pomoči ne potrebuje. A zapitek, ki ga bo na koncu morala plačati, bo tako občutno nižji.
