Letno srečanje držav skupine Brics, ki je potekalo prejšnji teden, je vzbujalo mešane občutke. Na strani tako imenovanih tretjih držav, to je držav izven kluba razvitih držav, so bili sentimenti izjemno pozitivni, na strani kluba razvitih držav pa previdni ali omalovažujoči, češ da gre za poskus oblikovanja novega gibanja neuvrščenih držav.
Postavimo najprej zadeve v kontekst. Kot pravi Branko Milanović, je Brics danes, tako kot so bili neuvrščeni nekoč, reakcija na globalizacijo Nata. Tako neuvrščenih držav nekoč kot držav skupine Brics danes naj ne bi družile neke skupne vrednote, ideologija ali težnja po hegemoniji, pač pa to, da ne želijo biti del drugega, ideološkega bloka. Po padcu železne zavese je ostal samo en, zahodni blok, skupina Brics – članice in države, ki so izrazile željo po vključitvi, ter preostale udeleženke zadnjega srečanja (skupaj 67 držav) – pa si želi alternativo temu, kar ponuja zahodni blok.
Združevanje držav v okviru Bricsa naj ne bi bilo reakcija na globalizacijo kot tako, pač pa na njeno instrumentalizacijo s strani zahodnega bloka razvitih držav, ki jo efektivno uveljavljajo ZDA. Kot je nekoč plastično opisal dober prijatelj iz Splita: globalizacijo vodijo ZDA in če jo želijo učinkovito uveljavljati, morajo imeti po vsem svetu vzpostavljeno mrežo vojaških baz in ob tem s političnimi intervencijami (udari) ter po potrebi z letali in tanki kredibilno zaščititi globalno mrežo trgovinskih poti in finančne infrastrukture. Kot je nekoč Velika Britanija, pa tudi Avstro-Ogrska, z vojaškimi oporišči varovala svoje trgovske poti, le da ZDA to počnejo na globalni ravni in bistveno bolj kompleksno, saj ob trgovinskih in finančnih tokovih nadzirajo tudi informacijske tokove ter politična omrežja. In kot kaže zgodovina zadnjih desetletij, ZDA nimajo kakšnih moralnih zadržkov pri igranju te vloge globalnega gospodarja in policaja.
Na drugi strani je dejstvo, da je danes neomejeni trgovinski globalizaciji najbolj naklonjena Kitajska, vendar – ker je slednja gospodarsko in tehnološko preveč zrasla ter postala grožnja globalni hegemoniji ZDA – so ZDA začele globalizacijo omejevati in prek trgovinskih, investicijskih in tehnoloških blokad Kitajsko izključevati iz globalizacije. Kitajski angažma v skupini Brics z namenom zaščite lastnih gospodarskih interesov in trgovinske mreže je zato povsem razumljiv.
Razumljiv je tudi angažma »tretjih držav«, ki računajo na to, da se bodo prek skupine Brics lahko bolj enakopravno vključile v globalizacijo. Kot pravijo mnogi voditelji tretjih držav: medtem ko nam ameriški politiki hodijo predavat in žugat, nam Kitajci gradijo letališča. Kitajska se v tretjih državah angažira pri investicijah v izkoriščanje naravnih virov in proizvodnjo, gradnji infrastrukture, kreditiranju razvojnih projektov in možnostih barterske menjave ali menjave v lokalnih valutah, s čimer tretjim državam omogoča lažje in bolj polno vključevanje v globalizacijske tokove.
Drugače kot Milanović menim, da danes države Bricsa (in pretendentke za članstvo) druži bistveno več, kot je nekoč neuvrščene. Prvič, imajo skupno agendo, to je razvoj, neodvisen od pravil, ki jih določajo ZDA. Drugič, Brics ima alternativo (in krmarja), ki je neuvrščeni niso imeli. Kitajska kot najmočnejša gospodarska sila in najmočnejša trgovinska partnerica večine držav ter kot država, ki obeta, da bo v prihodnosti tehnološko in trgovinsko dominirala, s svojo trgovinsko integracijo in velikostjo daje tretjim državam potrebno zavetje in varnost. Hkrati je edina država, ki ima vključujoč globalni načrt z mrežo ekstenzivnega razvojnega sodelovanja večine tretjih držav. V okviru iniciative En pas, ena pot (Belt and Road Initiative) gradi pomorsko in kopensko infrastrukturno mrežo, ki železniško in pomorsko ter s tem tudi gospodarsko integrira Evropo, Azijo in Afriko.
In tretjič, paradoksalno, s tem, ko se Brics krepi z novimi članicami in z dolgo listo pretendentk za članstvo, Brics+ dobiva tudi ideološko podstat. Ne lastno, pač pa jo definira ideologija nasprotnega bloka. Zahodni mediji namreč na Brics lepijo etiketo, da gre za združenje nedemokratičnih držav oziroma držav z avtoritarnimi režimi. To pomeni, da se nam ne obeta samo globalna gospodarska polarizacija na osi »globalni Zahod« (OECD) proti »globalnemu Jugu« (Brics+), pač pa tudi piarovsko postavljena politična globalna polarizacija, ki jo bodo zahodni mediji postavili na osi »demokratični svet« proti »nedemokratičnemu svetu«.
Toda, ali se zahodni blok mora bati širjenja Bricsa, ki – kot pravi francoski predsednik Emmanuel Macron – »kaže namero zgraditi nov svetovni red, alternativni sedanjemu, ki bi lahko predstavljal tveganje za oslabitev Evrope«, kar je »treba preprečiti«? Gledano z ekonomskega vidika je odgovor pritrdilen: letos je glede BDP po pariteti kupne moči peterica držav Bricsa že prehitela sedmerico gospodarsko največjih zahodnih držav G7 (32,1 odstotka proti 29,9 odstotka). Po letošnji širitvi bo skupina Brics+ presegla 35 odstotkov svetovnega BDP, pri številu prebivalstva 45 odstotkov, pri nafti 43 odstotkov in rezervah plina 60 odstotkov, podobno je pri surovinah, ki so ključne za zeleni in tehnološki prehod. In če pride do politične konfrontacije ter upada globalizacije, lahko to za Zahod postane velik problem.
Ob tem se postavlja vprašanje, ali si Zahod sploh lahko privošči spopad s skupino Brics. Že sankcije proti Rusiji so pokazale, da Zahod nima več zob. Menim, da je za vse najboljša opcija strategija sodelovanja. Trgovina namesto vojne. Vendar bi se v tem primeru ZDA morale odpovedati vlogi globalnega policaja. In to, se zdi, je danes največja ovira.
