Res, tako je bilo. Oče je bil kar precejšen protikomunist, glasen in uporen, proti primitivizmu, in nekaj od tega se je menda prijelo tudi sina. Štirideset let od teh dogodkov, v katerih se je gradil svetovni nazor, bi zadeve lahko povzeli takole: glavno mesto BiH bi skoraj ostalo brez tistih, ki praznujejo božič. Nekaj deset ljudi pride na polnočnico, prijatelj A. pa jim zgoraj postreže s čajem in kuhanim vinom. Novinarji, večinoma kvaziprozahodni, površno, ne da bi hoteli vedeti za resnico, opazijo, da se je ohranil duh skupnosti, ker »musliman A. redovnikom pripravlja kuhano vino in čaj«. Ko beremo takšna besedila, nam je malce smešno, malce neprijetno. Ena glavnih značilnosti časa, v katerem živimo, je zreduciranje človeškega bitja na etnično oziroma versko pripadnost. V tem je nekaj globoko ponižujočega.