Na osebni ravni nimam težav. Rodil sem se in odraščal v družini, v kateri religije ne postavljamo pred druge družbene prakse, tako da mi je dovoljeno, da se glede teh stvari odločam sam: resnici na ljubo so bila obdobja, ko sem se pod pritiskom retradicionalizacije vzdržal uživanja proizvodov, ki jih, po mojem skromnem mnenju, najbolje delajo na Krasu, a v zadnjih desetletjih si svojega jedilnika preprosto ne morem predstavljati brez sušene noge živali iz družine Suidae, ki me po obliki najbolj spominja na teniški lopar. Ja, ljudje smo slabotni in polni pomanjkljivosti in pogosto posežemo po prepovedanih užitkih. Pri tem zaupamo v to, da dragi bog ni kontrolor, ki preži, da nas bo ujel pri vožnji s tramvajem ali metrojem brez vozovnice.

V drugem smislu dileme ni: treba si je prizadevati za absolutno pravico do spoštovanja vsakogar, ki iz določenih razlogov noče ali ne more jesti določene vrste hrane. Tukaj že prihajamo na spolzek teren tradicionalnega in modernega: do omejitev, ki jih pogojujeta religija oziroma miselnost, in do tistih, ki jih prinaša sodobni svet. V tem smislu moramo v teoriji pomisliti na vegana ali brezglutenca enako kot na muslimana, juda ali hindujca.

A v praksi največkrat ni tako. Po navadi izhajamo iz tega, da »šoli ni treba skrbeti za hrano, ker to ni njena primarna aktivnost«. Je in ni, bi lahko rekli. Še je ostala v spominu tista čudovita serija o tem, kako so se v Angliji končno spomnili, da se otroci v šolah izjemno slabo prehranjujejo, in so poklicali slavnega kuharja Jamieja Oliverja, ki je za zelo podoben denar iz proračuna za šolske jedilnike ali pa še za manj vse skupaj naredil bolj okusno. In pred milijonskim avditorijem ali, bolje rečeno, v sodelovanju z njim je nekaj naredil in postavil neke nove cilje in standarde.

Evo, Slovenija ima nekaj znanih kulinaričnih zvezd in z nekaj posluha in koordinacije bi lahko prišli do neke rešitve, da bi se izognili mesu živali, ki jo je majhna sarajevska skupnost v času devetdesetih let v Ljubljani ljubeznivo imenovala »njanja«. V tem smislu ima mufti Porić povsem prav: »Kdaj smo zaradi kosa mesa začeli delati razliko med 'vašimi' in 'našimi'?«

Nepotrebno. In na dolgi rok kontraproduktivno.

Vse je v človeškem dejavniku. In ko se znajdete pred takšnimi stvarmi, ki bi jih vendarle morala urejati ustava ali kak drug zakonski akt – se je dobro učiti iz izkušenj. Zato sem poklical svojo dolgoletno prijateljico I., katere izkušnja je v tem primeru lahko poučna:

»Ali veš, da kristjani v petek ne jedo mesa?«

»Čakaj malo, sam sem šel skozi nekaj kratkih svetopisemskih tečajev in vem, da je bil Jezus ribič in da je hodil po vodi. Tega me je naučil Leonard Cohen, sicer jud.«

»Hm, dobro. Mi v Kopru smo v šestdesetih v šoli za malico dobivali samo kruh in sir. Potem je moja babica, sicer prepričana rojalistka, ki je sovražila socializem in vse, kar je imelo zvezo z njim, rekla: 'Tu je vendarle nekdo pameten.'«

Tako torej. Brez vzbujanja krivde glede tradicije, da je slovenski narod preživel po zaslugi njanje, in brez nekakšnih družbenih razprav o tem, ali mora nekdo, še zlasti otrok, jesti nekaj, česar noče. Ni mu treba. Te stvari se, če hoče biti družba res odprta, urejajo mimogrede, s poslušanjem argumentov in iskanjem rešitev. Je pa res, da živimo v svetu, v katerem je glede vsega potrebna neka pogosto lažna transparentnost, da mora vsaka stvar imeti konsenz, komisijo in javno razpravo. Rekel bi, da jih lahko ima, a ni nujno. In pogosto pri tem ni uspeha, ker zloraba oziroma pretirana uporaba demokratičnih načel pogosto ovira življenjske tokove. Kdo je bil tista pametna glava, ki je prvi rekel: »Če nočeš, da nekaj deluje – ustanovi komisijo.«

Tako da je glede teh svari treba vključiti nekaj malega dobre volje, želje, da se slišijo argumenti in zrno razuma. A k vragu, tega nam vedno primanjkuje.

Kar pa zadeva prepoved njanje, ta ni samo islamska stvar. In nastala je zaradi visokih temperatur v arabskem svetu, kuge in trakulje. V Stari zavezi je lepo besedilo, pozneje ponovljeno v Levitskem zakoniku: »In prašič, čeprav ima kopito, in to razcepljeno kopito, ne prežvekuje – za vas je nečist. Njegovega mesa ne jejte in ne dotikajte se njegovega kadavra.«

No, dilemo je, kot se zdi, rešil sam ribič, morda prav v petek. Jezus, pogosto citiran, pravi: »Nič, kar od zunaj prihaja v človeka, ga ne more oskruniti. To, kar izhaja iz njega – ga oskrunja.«

Na to temo obstaja tudi dobra anekdota. Nekega islamskega učenjaka, ki je ravno prišel z Al Azhara v Egiptu, so vprašali: »Bogati efendija, naj te nekaj vprašamo. Slišali smo, da obstaja del prašiča, ki ga človek sme jesti.« On se je zamislil in rekel: »Nekateri pravijo, da bi to lahko bil tisti del, s katerim je prašič ponečedil džamijo. A nihče ne ve, kateri del je to,« je odgovoril veroučitelj.

Če že je tako, potem ta ponižni kronik upa, da se je ponečedil z blatnikom. To bi lahko olajšalo stvar.