Oni dan sem premišljevala o Žigi Debeljaku. Nekoč je ob izvolitvi za predsednika rokometne zveze izjavil: »Čeprav se nisem nikoli ukvarjal z rokometom niti nisem strokovnjak zanj, sem prepričan, da bom upravičil zaupanje.« To me je vedno zanimalo: ljudje, ki o neki stvari ne vedo nič, a ne dvomijo vase. Verjel je vase kot predsednik uprave Mercatorja, pa Gorenja, pa Slovenskega državnega holdinga ... In to slepo vero so mu omogočali drugi. Drugi, »ističi«, kot bi rekel Dane Zajc. Tisti iz znamenitega slovenskega omrežja direktorjev in njihovih nadzornikov v državnih ali z državo povezanih institucijah, v katerem je, kot je razkrila Mladina, cela četa vedno istih »strokovnjakov«, ki drug drugega »nadzirajo« in si dvigujejo plače in neštete dodatke tja do osnovnih mesečnih plač 22.000 evrov plus nekaj tisoč evrov dodatkov. Debeljaku je, potem ko je za nekaj časa oplel, lani uspel veliki met: pred volitvami je podprl Goloba in, hop, že je bil na vrhu uprave SDH, skupaj z Janezom Tomšičem. Odličen položaj. Hvala, Robert!
A očitno njegova plača ni bila dovolj bogovska, le 12.800 evrov. Zato si jo je povečal za 5700 evrov, na 18.500 evrov bruto. Nobenih neskončnih plačnih pogajanj, na katerih bi se, kot pri plačah snažilk v javnem sektorju, mesece cenkali za dva centa več. Dvig je predlagal nadzorni svet, spet prijatelji, on, prijatelj, ga je sprejel. Zaradi lanske draginje so dobili tudi okoli 2000 dodatnih evrov. Za moko. Ker kupujejo tisto zlato, delavci pa navadno. Tej pasmi vse to enostavno pripada.
Seveda je s to potezo svojega »sponzorja«, Goloba, potisnil v govno. Ne, ker ta ne bi vedel, kaj se dogaja, ampak zato, ker smo izvedeli mi. In to prav v času, ko se na vseh frontah bije totalna vojna med plenjenem javnega sektorja in razpadajočo socialno državo. Vojna v revni državi, kjer 25 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine ali tik nad njim.
Ko rečem »socialna država«, vedno predpostavljam, da imajo odločevalci v tej državi razčiščene temeljne pojme. Koza. Pa saj na dnevni bazi vidim, da je ta pojem postal kletvica, fini ljudje je ne izgovarjajo. Golob je najbolj pereč problem socialne države, zdravstvo, zdravstveno zavarovanje, za katerega je Levica predlagala progresivno lestvico, odpravil kot »brezpredmetno«. Ubogi gospod Debeljak bi vendar moral v tem primeru za zavarovanje plačati kar dveeeeesto evrov! Revež, lakota bi ga zlomila.
Vse bolj jasno je, da se Golobu večina tega, kar je obljubil pred volitvami, zdi »brezpredmetno«. Sodobni prevod socialne države Gibanja Svoboda se glasi: zakaj bi mi, premožni, za zavarovanje plačali več kot oni z 880 evri plače?
Biti bogat je neokusno. Biti brezčuten pa je strašno.
Socialna država: kaj je to in kaj ni? Z zakonom o obveznem znanju slovenščine tujih delavcev in njihovih družin je Golob že jasno povedal, da je utopljen v vulgarnem neoliberalizmu: iz bazena revnih bomo vzeli natančno to in tisto, kar potrebujemo. Delavce, brezpravne mravlje, ki so tu, da garajo in spijo v kolektivnih spalnicah, socialno izolirani, odrezani od družin. (Sam se je preselil v Ljubljano, da bi bila družina skupaj. Ker si vsi želimo družino skupaj, a ne?)
Pred dnevi ga je zagrabil še kolonialni refleks: delavce bi »uvozil« s Filipinov. »Po potrebi«. V turistični sezoni.
Poglejmo, kaj to pomeni: iz ene najbolj nesrečnih, nasilnih držav na svetu bi »uvažali« (uvažali, kot banane) ljudi, ki bi, izgubljeni v tujem vesolju, brez znanja jezika, poznavanja kulture, izolirani, podvrženi prisilam delodajalcev (Marinblu!) in visceralnemu slovenskemu rasizmu (a se turški gradbeni delavci že smejo sprehajati po vasi, v kateri je njihova kolonija kontejnerjev?), garali do izteka letalske vozovnice? Ideja je stara, preizkušena: iz Afrike so v 18. in 19. stoletju v ZDA prepeljali dvanajst milijonov »delavcev«. Živeli so v izolaciji, brez državljanskih pravic, prejemali minimalno plačilo. Nazaj jih niso pošiljali, ker je velik delež umrl. Gospodarstvo je zacvetelo.
Ta »uvoz« vidimo v več evropskih državah. Treba je le v kakšnem hrvaškem hotelu pokukati skozi vrata kuhinje, pralnice ... Večina po izteku vizuma ponikne v ilegalo. Treba je znati gledati, da bi videli popolno brezpravnost.
Potrebujemo delovno silo? Seveda jo. Tako kot druge evropske države. Na našem južnem pragu je je ogromno. Tudi v naših azilnih domovih. So »slabši« od Filipincev? Če potrebujemo delavce, zakaj jih na silo izganjamo? Zakaj ne dobijo delovnih vizumov in ne pomagajo turizmu, namesto da jih vračamo v bedo, smrt? Naj delajo in živijo tu, z nami. Vsi smo prišleki. Treba je brati Lojzeta Kovačiča.
Da bi človek razumel, kaj je socialna država, mora najprej razumeti, kaj je življenje zunaj polja osebnega udobja. Ni nujno, da vsak na svoji koži izkusi revščino, nasilje, podlost, da bi ločil dobro od zla. Nujno pa je, da zna brati svet. Da se zaveda, kdo so »črnci« sveta. Bo Levica, ki je v svoji razcepljenosti med servilnim Mescem in njenim strankarskim programom, sodelovala v tej sramoti? Če bo, potem ji vsa dosedanja taktiziranja, kako reševati suho ovco in pitati debelega volka, ne bodo več pomagala. To bo njen konec. O SD nima smisla izgubljati besed, »socialno« v njihovem imenu je pahorjansko okrasje. Seveda lahko Golob proti eni ali drugi stranki uporabi svoje izsiljevalsko orožje, dobro naoljeno NSi. Toda ali si bo drznil to narediti? Če ja, potem bo to tudi konec Gibanja Svoboda.
