Kar se mene tiče, je imel Biden dva obraza. Tistega, ki smo ga gledali v prvem letu mandata na področju notranjih ekonomskih politik, in drugega, ki se je razkrival v nadaljevanju mandata na področju zunanjih politik in ki je potemnil dosežke z začetka mandata. Hkrati sta bili ključni značilnosti Bidnovega mandata intervencionizem na vseh področjih in močno pretiravanje z njim.
V začetku Bidnovega mandata sem zelo pozitivno vrednotil njegove ekonomske ukrepe. Primerjal sem ga z Rooseveltom, saj je na svoj prvi dan podpisal 17 izvršnih odlokov, med njimi imenovanje koordinatorja za ukrepe proti covidu-19, vrnitev k pariškemu podnebnemu sporazumu, ustavitev gradnje zidu na mehiški meji, omilitev stroge imigracijske prakse, odvzem dovoljenja za gradnjo plinovoda Keystone, podaljšanje odloga odplačevanja študentskega dolga itd. Dan kasneje je nadaljeval z direktivo o načrtu za 100 milijonov cepljenj v prvih 100 dneh in s serijo odlokov o covid-19 task force odpravil omejitev kolektivnih pogajanj za zaposlene v zvezni administraciji itd.
Bidnu je uspelo skozi kongres in senat spraviti enormen stimulativni paket (American Rescue Plan Act) v vrednosti 1900 milijard dolarjev, še večji infrastrukturni paket ukrepov (American Jobs Plan) v štirih stebrih in v skupni vrednosti 2300 milijard dolarjev ter večstomilijardni zakon o subvencioniranju ameriške industrije (Inflation Reduction Act). Ti zakoni so bili namenjeni spodbuditvi povpraševanja po covidnem šoku, modernizaciji ameriške infrastrukture in reindustrializaciji ameriškega gospodarstva.
Toda ti intervencionistični ukrepi, čeprav so bili dobro mišljeni, so bili pretirani. Po eni strani so čeki za 1400 dolarjev pripomogli k spodbuditvi inflacije prek porasta povpraševanja. Na drugi strani pa je enormen obseg spodbud gospodinjstvom in podjetjem povzročil enormno proračunsko zadolževanje, ki so ga kot nevzdržnega ocenile vse mednarodne institucije, rating agencije pa znižale boniteto ameriških državnih obveznic. V času Bidnovega mandata se je javni dolg povečal s 110 na 125 odstotkov BDP.
Toda če je bilo to notranje pretiravanje Bidnove administracije s stimulativnimi ukrepi in zadolževanjem še nekako sprejemljivo, ker je bilo omejeno na ZDA, pa so Bidnove zunanje politike močno destabilizirale svet. Zanje je bilo značilno, da so poskušale z vsemi sredstvi ohraniti ameriško globalno politično in gospodarsko hegemonijo. Na političnem področju je to pomenilo, da je nadaljeval svojo politiko iz časa podpredsedovanja v mandatih Baracka Obame, kako spraviti Nato v Ukrajino. Da je s političnimi akcijami želel sprovocirati kitajski napad na Tajvan. Da je z orožjem in popolno politično zaščito omogočal izraelski masaker v Gazi in izraelsko bombardiranje Sirije, Libanona in Irana. Da je poskušal spodnesti demokratično izvoljene politične režime od Belorusije, Gruzije do Venezuele itd. Pod Bidnom je svet postal sod smodnika.
Na gospodarskem področju je poskus ohranjanja ameriške hegemonije v nekaj ukrepih izničil šest desetletij koristi od procesov multilateralne liberalizacije trgovine. Privedel je do protekcionizma, kot ga ne poznamo od leta 1962. Pri čemer je enostransko iniciirano tehnološko vojno s Kitajsko vsilil tudi drugim državam (prepoved uporabe kitajske tehnologije 5G, seznami kitajskih podjetij, s katerimi je sodelovanje prepovedano, prepoved izvoza čipov in tehnologije za njihovo proizvodnjo), saj so – podobno kot pri sankcijah proti Rusiji – sankcije zagrožene tudi podjetjem iz drugih držav, ki ne spoštujejo ameriških enostranskih sankcij.
Problem ameriškega protekcionizma pod Bidnom je v absurdu zaradi njegove univerzalne uporabe in arogance, da lahko ZDA sankcionirajo vse države, ki se ne držijo pravil, ki so jih določile. Finančna ministrica ZDA Janet Yellen je lani določila demarkacijsko črto za Kitajsko, in sicer v dveh pogojih: prvič, kitajska gospodarska rast ne sme ogroziti gospodarskega vodstva ZDA, in drugič, nacionalna varnost ZDA ne sme biti ogrožena.
Toda problem tega pogoja glede nacionalne varnosti je, kot pravi ekonomski zgodovinar Adam Tooze z univerze Columbia, da so ZDA svojo nacionalno varnost opredelile na planetarni ravni. Po tem konceptu lahko vse in vsakdo ogrozi ameriško nacionalno varnost. In ZDA odločajo o tem, kaj in kdo jo ogroža.
ZDA imajo »božji kompleks«. Zato, kot je prejšnji teden pisal Washington Post, sankcionirajo tretjino držav na svetu. In daleč največ sankcij – merjeno s številom sankcioniranih subjektov – je uvedla administracija Joeja Bidna.
Torej, česa se bomo spomnili glede Bidna? Na žalost bomo večinoma pozabili pozitivne stvari z začetka mandata in dvig dohodkov zaposlenih z najnižjimi plačami. Spomnili pa se bomo enormnega povečanja zunanjega dolga, visoke inflacije, tega, da je pomagal zakuhati in podpihovati vojno v Ukrajini, da je dobavljal orožje, s katerim je Izrael izvajal masaker nad civilnim prebivalstvom v Gazi, in da je zakuhal hladno vojno s Kitajsko. In da se je moral umakniti zaradi resne degradacije mentalnih sposobnosti.
Škoda zapravljenega mandata.
