Po 14-urnem letu iz Los Angelesa do Istanbula človek sredi petdesetih ni ravno pri sebi: barve se razlivajo, imate pa še to srečo v nesreči, da je letalo, ki bi vas moralo odpeljati domov – odletelo, tako da boste prespali v predmestju Istanbula. Z nami provincialci je vedno tako – sanjamo o metropolah z globokim zavedanjem, da smo v njih tujci. Na nekem imaginarnem seznamu mest, ki bi bila primerna, da bi v njih živeli, bi Istanbul, Carigrad, kot bi temu rekli, sodil na sam vrh top liste. Kot pa se je podoba sveta v zadnjih desetletjih tanjšala, tako je tudi on izgubil svoj sijaj, ker družba, kakršnakoli že je, ne more biti bistveno drugačna od tega, kakršen je svet.

A če gledamo s ptičje in žabje perspektive, je to megapolis. Kljub vsemu, tudi predvolilnim plakatom, s katerih vas gleda lažno skromen obraz Recepa Tayyipa Erdogana. No ja, kakršna država, takšen Janez. Vsak ima svojega Janšo. Neizkušena policistka, še skoraj deklica, vrti potni list po rokah. Pokliče kolegico na pomoč: pride nekoliko starejša, a še vedno mlada ženska oseba s hidžabom in s suverenim policijskim pogledom premeri človeka od glave do pete. Po kratkem premoru s kimanjem glave pokaže, da je v redu.

Ahmed, sumljiva oseba. Klasika.

Pride mi na misel, da se je tovariš Tito z lažno identiteto več kot mesec dni skrival v Istanbulu, ko se je vrnil iz Moskve pred drugo svetovno vojno: vedno je treba gledati, kaj so počeli pametnejši. Kaj je on lahko videl in občutil na predvečer velike klavnice? Ali je le sledil instinktu in jahal na valu revolucije, da bi prišel tja, kjer je moral biti? Ena od najpomembnejših stvari pri vodenju bitk je, da si na pravem mestu. Ob pravem času, če je mogoče.

Istanbulu bi se danes odlično podal mural s Titovim likom. Če bi bil Banksy ali vsaj Samira Kentrić, bi ga takoj naslikal.

Živimo v času, ko je vsaka novica praktično stara. Svet je že pozabil, koliko ljudi je bilo ubitih v Gazi, medtem ko gre na svetlobnem traku TRT-jeve informativne točke čez ekran številka okoli 15.000 žrtev. Poskušam si predstavljati razmere pokola: ocenjuje se, da je v Sarajevu v času obleganja v treh letih in pol umrlo okoli 12.000 ljudi, od tega 1601 otrok. V prvih treh tednih operacije v Gazi je bilo ubitih več otrok kot na vseh bojiščih po svetu v zadnjih treh letih. Genocid, torej. Za takšne stvari je težko, skoraj nemogoče najti besede. Tudi umetnost tu nič ne more, ker veliko delo ne more prenesti preveč trpljenja, osredotoča se na del resničnosti, ki najbolj prikazuje širšo sliko tragedije.

Novica, da je legendaren karikaturist The Guardiana Steve Bell po 40 letih risanja in pisanja pred dvema tednoma zaradi karikature Netanjahuja dobil odpoved​, nam govori o tem, da želja po totalitarizmu, kot sicer tudi hrepenenje po svobodi, nikoli ne mine. Spreminja oblike, kraje in načine, a v bistvu ostaja dokaz nepopolnosti človeške vrste, premoči in segregacije, ki (današnji) svet vodijo za roko po stranpoteh, od katerih ostajajo le požgana mesta, ruševine in morišča. In čisto malo empatije, v kreditnih dolinah solz. Kajti ne glede na vse na koncu ostane gverila. Partizanščina, kot bi rekli. Med kratkim premirjem v Gazi je neki veliki umetnik – gre za street art fenomen Banksyja – naredil slike murala, pri katerih človeku zastane dih, besede pa se mu zataknejo v grlu. Nežna in čudovita mucka z rdečo ovratnico in iztegnjeno tačko, z radovednimi očmi, ki govorijo: »Imam devet življenj, tudi to razdejanje me ne bo zlomilo.« Videti je, kot da boža tiste, ki niso dočakali, da bi odrasli, v svetu, ki jim je namenil, da vse življenje ostanejo v taborišču pod milim nebom. Ali pa vrtiljak, na katerem se silhuete vrtijo okrog stolpa za pitno vodo in opozarjajo, naj, če želimo ostati nevtralni v spopadu med šibkejšim in tistim, ki ima moč – izberemo stran tega drugega. In podoba obupane ženske, matere, ki je izgubila otroka, na vratih, okrog katerih je vse porušeno. Kot kapelica, v kateri Marija objokuje svojega sina, univerzalna podoba usode nekega naroda, katerega usodi je namenjena likvidacija.

In to razkošje minimalizma v brezupu. Ples na grobovih.

Stara ugibanja o tem, kdo je pravzaprav človek, ki se skriva za imenom Banksy, a je eden najpomembnejših pojavov umetnosti današnjega časa, so se takoj aktualizirala: najbližja sled do njegove identitete vodi do Bristola in Roberta Del Naja, nekdanjega člana skupine Massive Attack, ugibanja o tem, da bi lahko šlo za švicarskega umetnika Maitreja de Cassona, pa se zdijo vse manj upravičena. Še leta 2003 je v intervjuju za radio BBC 4, na vprašanje art seniorja Nigla Wrecha, kakšno je njegovo pravo ime, Banksy odgovoril: »Robbie.« In to je edinkrat, da je umetnik kaj razkril o svoji identiteti.

Kakorkoli že, njegova razstava je obkrožila svet in še utrdil je prepričanje, da to nikakor ne more biti en človek. Da se za imenom Banksy skriva dobro organizirana skupina umetnikov, izvajalcev, kustosov, celo politikov in poslovnežev, ki omogoča ta veličasten gverilski projekt. Skoraj smo že tam, da bi lahko rekli: »Banksy – to smo mi vsi!« On pa je zakamufliran. Kot Tito v Istanbulu.

Kot vsi tisti, ki so proti, a iz nekega razloga ne povzdignejo svojega glasu.