Ukrajinski inženirci so prejšnji teden res prekoračili mejo, odstranili minska polja in bunkerje na ruskem ozemlju, taktičnim bataljonom odprli pot skozi utrjene postojanke čečenskih prostovoljcev Ahmata in Rusom prišli za hrbet. Zajeli so za eno brigado rekrutiranih vojakov, zasedli okrog sto naselij, vrgli v zrak dva ali tri mostove in z letečimi predmeti ogrožajo regionalno upravno sedišče Kursk. Vsa osvojena naselja so zarisana na zemljevidu Rusije. Medtem ruska vojska napreduje na južni fronti v Donbasu. Te reči se ne dogajajo v specialnih operacijah, pred nami teče bitka v pravi vojni. Rusi se bodo predstavili kot nedolžne žrtve, Ukrajinci pa kot brezmadežni junaki.
Tudi bolje informirani opazovalci zagotavljajo, da lahko samo ugibajo, kaj je cilj ukrajinskih vojaških manevrov. Kaj se dogaja, ni čisto jasno, popolnoma jasno pa je, kje se dogaja. Že drugič v stotih letih se odvija bitka za Kursk. Ukrajinci so šli po poteh mitologije druge svetovne vojne.
»Ali sploh kdo ve, kje je Kursk?« je leta 1943 general Heinz Guderian vprašal Hitlerja, ki je ukazal prodor okleščene nemške vojske skozi vedno močnejšo rusko protiofenzivo. »Svetu je vseeno, ali mi zavzamemo Kursk ali ne,« je vztrajal najsposobnejši nemški general. Hotel je obvarovati svojih 2500 tankov, ki bi jih raje uporabil pri obrambi zahodne Evrope. Moral pa se je spustiti v največjo tankovsko bitko vseh časov. Sovjetski general Georgij Žukov je proti njemu postavil 3600 tankov in 20.000 topov. Ubitih je bilo 800.000 sovjetskih in 250.000 nemških vojakov. Nemci so na severnem delu fronte napredovali za 18 kilometrov, na južnem pa za 30.
Glavno os sedanjega ukrajinskega prodora tvori najbolj izkušena in najbolje opremljena enota ukrajinske vojske; 82. brigada iz Černivcev je sodelovala v lanski poletni ofenzivi v Donbasu, kjer se je v ruskih rovih zapletla v statične boje iz prve svetovne vojne. Tam so si polomili zobe in si okrepili kosti. Do sedaj so se borili samo na ukrajinskem ozemlju, zdaj pa se neovirano gibljejo po sosednji državi. Medtem ko Ukrajinci prodirajo na severu, ruska vojska kilometer za kilometrom napreduje na jugu. To ni več velik nesporazum, ki ga je mogoče rešiti s prijaznimi nasveti, ampak vojna. Vojne se razrešijo z železjem, ki leti po zraku.
Preden nasprotne naracije vpletejo spopad vzhodne in zahodne civilizacije in se vsi izgubimo v pripovedih o imperialnih fantazijah, se velja spomniti, kako se je ta zgodba začela. Zdaj se zdi velika in tuja, na začetku pa je bila smešno majhna in zelo domača. Začela se je pred desetimi leti. Petega aprila 2014 je bila v kavarni nasproti doma ruskih mornariških oficirjev v Sevastopolu na Krimu tiskovna konferenca. Na njej je bilo šest bradatih moških z dolgimi lasmi in kučmami s kokardami na glavah. »Mi predstavljamo četniško gibanje iz Srbije,« se je predstavil Milutin Mališić in povedal, da so prišli s Kosova na povabilo milice kozakov, s katerimi jih družijo skupne vrednote. »Med jugoslovanskimi vojnami se je veliko njihovih prostovoljcev borilo na naši strani. Kot njihovi bratje smo se sedaj mi prišli borit na njihovi strani.« Govoril je srbsko, kozak poleg njega pa je prevajal v ruščino. Mališić je razložil, da bodo za začetek sodelovali pri nadzoru cest in pomagali organizirati pregled prometa, ker imajo s tem veliko izkušenj. To smo že videli med Kninom in Mitrovico. S fotografom Marcom Vacco iz Milana sva se praskala po glavi in se vpraševala, v kaj sva zašla. »Četniki v Sevastopolu?«
Medtem so v glavnem mestu Krima Simferopolu pripadniki motoristične združbe nočnih volkov pod vodstvom Aleksandra Zaldostanova na harley-davidsonih obkolili pokrajinski parlament in zasedli upravno zgradbo regije. Prek ožine Kerč pa so s trajekti prihajali uniformirani možje s krinkami na obrazih, zasedali mestna križišča in od vojaških posadk zahtevali, da se jim predajo. Mnogo kasneje so zeleni možje s črnimi pokrivali dobili ime Wagner. Dogajanje je bilo nenavadna kombinacija motorističnega festivala, balkanske maškarade in vojaškega udara v zahodni Afriki. Na Leninovem trgu v Simferopolu je imel koncert ruski zvezdnik Oleg Gazmanov. Na melodijo Born in the USA Brucea Springsteena je pel, da je bil rojen v Sovjetski zvezi, »Ukrajina, Krim, Moldavija in baltske države« pa so njegova država. Medtem ko so se na obali Sevastopola kotalkala mladoletna dekleta, se je v vojaškem pristanišču predala ukrajinska črnomorska flota. Šele dva ali tri tedne kasneje so se v Mariupolju zaslišali prvi streli. Evropske države so vljudno obrnile pogled proč. Ni naš problem.
Po desetih letih se je iz podeželskega prilaščanja sosedove zemlje razvila druga velika evropska vojna po jugoslovanski. Evropski kontinent se je osem let delal, kot da se na Krimu ni zgodilo nič, in je odrinil okupacijo v pozabo. Kot je rad opozarjal zgodovinar Evrope Tony Judt, to ni modro. Citiral je Thomasa Carlyla, ki je opozarjal, da če probleme pustimo nerazrešene, bodo prej ali slej razrešili sami sebe na način, ki ne bo nikomur všeč.
