Leži človek takole na dopustu na plažici, pa mu sočlovek ponudi v branje lokalni časopis, vedoč da je to ena njegovih majhnih manij – časopise kupujem tudi v državah, kjer jih tiskajo v hieroglifih in ne morem razumeti niti besedice, in potem si ogledujem oblikovanje pa fotke in postavitev. Torej listam tudi tega – in koga zagledam? Gospoda Koželja! »Srečo tega mesta,« kot ga imenuje Janković. Me je kar malo presunilo, to je vendarle politik, ki je ob mojem zapisu o propadanju Plečnikovega stadiona ugotovil, da moje »zlobno in zadnje čase sramotilno pisanje o urejanju in oblikovanju mesta kaže na neke vrste zaslepljenost ali mržnjo pri presojanju o gradnji sodobne Ljubljane«.
Ko me mine preganjavica, da mi moj strogi, a nadvse pravičen kritik sledi celo na dopust na Hrvaško, se lotim branja. In kaj izvem v Glasu Istre? Debel naslov pravi: »Načrtovanje ureditve Vodnjana po vzoru Ljubljane!« »Lubi bogec v nebesih,« rečem na ves glas, da se trije nudisti okoli mene takoj zazrejo v nebo, in nadaljujem bolj potiho: »Podžupan je superman, ob trdem delu na MOL, ob enako trdem delu v svojem arhitekturnem biroju in do nedavna na fakulteti si je naložil še prenovo Vodnjana!« »Alal mu vera,« še dodam, a malo tišje, Hrvaška je le globoko zabredla v katolicizem slabše vrste.
Vodnjan je mesto s čudovitim starim, rahlo zanemarjenim, a živim jedrom. Prebivalci, Hrvati in Italijani, živijo običajno življenje običajnih ljudi, ki vsi nimajo denarja, da bi zglancali vse te čudovite stare hiše, a jih vzdržujejo po svojih močeh. Vodnjan ni turistična destinacija za telebane, ker je čudovit v svoji neskrivajoči starosti. In ne bo ga uničil zob časa. Njegov smrtni sovražnik bi bila gentrifikacija, obnova, ki bi pritegnila kapital in izgnala prebivalce.
Vodnjanski župan Pastrovicchio, veliko lansko presenečenje lokalnih volitev, je do pomladi že pridelal razočaranje krajanov in očitno se je odločil za velikopoteznost. Gospod Koželj mu je zato položil na srce: »V Ljubljani smo si najprej zastavili vprašanje, kaj narediti z mestom. Druga stvar je bila absolutna participacija javnosti, od samega začetka je bilo načrtovanje javni participativni postopek.« Ko sem to prebrala, sem izpod skalce začela vleči robec za solze ganotja. Saj res, še pomnite, kako absolutno smo tukaj participirali?
Denimo pri prenovah trgov, tržnice, kjer so bili ljudje participativno proti radikalni prenovi, župan pa participativno za, zato nadaljuje projekt. Ko smo zahtevali več in hitrejše avtobuse, smo jih dobili manj in počasnejše, zato pa več avtomobilskega prometa. Lepa zgodba o absolutni participativnosti je tudi zgodba o sežigalnici. Župan je najprej k participaciji pompozno povabil dunajskega župana; lepo sta participirala z enakim mnenjem. Ljubljančani, celo zdravniki, kot jaz polni neke vrste zaslepljenosti ali mržnje pri presoji gradnje Ljubljane, so participativno opozorili na neznosno umazan ljubljanski zrak, ki pozimi terja smrtne žrtve. A jih je župan podučil: mi zdaj to načrtujemo, meritve bomo opravili kasneje. Aja. Najprej bodo delali načrte, potem pa bodo merili smradek, trde delce in vetrove. Takrat bo nedvomno nastopila tudi participacija: protestniki pred mestno hišo in res hud župan v njej. Pa saj nam je, hudiča, lepo povedal: »Ta tema ne sodi v javno razpravo, saj smo projekt sežigalnice začeli že pred letom in pol.«
O Plečnikovem stadionu sicer ni pametno pisati, pa vendar se ne morem ogniti temu vzgojnemu primeru, kako ljudstvo lahko pove, kaj bi si želelo – ohranitev dediščine in rekreacijsko območje za prebivalce – in potem dobi desetletja trajajoč propad z obljubo VIP-stadiona in stolpnic. O Rogu je tudi modro molčati, pa čeprav je bil to izredno participatoren prijem, čisto à la Janša: eni so sodelovali s pendreki, drugi z rokami nad glavo.
Obstaja pa Jankovićeva dejavnost, pri kateri meščani in meščanke gotovo ne želimo participirati. Prav nasprotno. Gre za njegovo objemanje in podporo srbskima avtokratoma s krvavimi rokami iz jugoslovanske vojne, velikima Putinovima prijateljema. Februarja, še globoko v Janševem času, so mednarodne inštitucije Vučića razglasile za največjega avtokrata v Evropi, Janković pa je od njega ves srečen prejel državno odlikovanje. Te dni pa se je v Bosni objemal z Dodikom, človekom, ki zanika genocid nad Bosanci. Še huje, pri njem je bil na nekakšni predvolilni misiji, želel mu je zmago na volitvah.
Je to župan mesta, ki je zmoglo vsem diktaturam reči ne? Vsekakor je to župan, ki ga podpira Gibanje Svoboda. Medtem ko se Golob s stisnjenimi zobmi znotraj EU zavzema za pristopna pogajanja Srbije, Kosova in BiH, ker bo sicer Balkan dokončno razpadel na ponorele petelinje fevde (vsi pa se zavedamo, da bo Vučić, ki nas je nedavno spet obtožil za začetek jugoslovanskega klanja, v EU »orban« na kvadrat), medtem torej, ko se Golob zavzema za enovito BiH, se njegov županski kandidat za Dodikovo Bosno. Se vam ne zdi, da je tu nekaj hudo narobe?
