Pred nekaj tedni, ko se je končal Giro d'Italia, pripravljal pa se je že Tour de France, pisec teh vrstic ni mogel niti sanjati, da bo kolesarstvo postalo glavni fenomen tega poletja: ne nesmiselno draga in zelo vroča turistična sezona, ne izstop Joeja Bidna iz predsedniške tekme v ZDA, celo napoved olimpijskih iger v novicah ni prehitela nekdanjega mulca iz Komende, ki so ga skupaj s starejšim bratom pri devetih letih vpisali v Rog in ki je na enem od prvih tekmovanj zbudil pozornost selektorja kot nekdo, ki potrebuje pomoč, šele kasneje pa so dojeli, da jih fant pravzaprav želi prehiteti.

Tisti zares veliki so na začetku videti zelo majhni.

No, izkazalo se je, da je nekaj pravičnosti v tem, da je človek na dveh kolesih in z verigo med njima junak dobe, ki poskuša pomanjkanje vsebine in spretnosti nadoknaditi s tehnološkimi aplikacijami. Ki pravzaprav zmanjšujejo sliko sveta.

Na eni svojih prvih fotografij sediš v majhnem plastičnem avtomobilu iz Trsta z Mercedesovo značko in s pogonom na pedala. Tvoje prvo kolo je pravzaprav avto, kar nekako še poveča paradoks, da nikoli nisi naredil vozniškega izpita. Zatem pride prvo kitajsko kolo s polnimi gumami, socialistično čudo, ki ga je nemogoče preluknjati. Potem pa seveda poni, glavni simbol jugoslovanskega otroštva, in kratke, potem pa vse daljše vožnje po vročih mostarskih ulicah.

Vrhunec samostojnosti je pot s starejšimi otroki na kopališče, deset kilometrov oddaljeno od mesta. Glavna atrakcija v glavi otroka, večja od vseh avtomobilov, pa je bilo veliko črno Rogovo kolo z velikimi kolesi in s tisto kovinsko zvito zavoro za desno roko. Nekaj obratov in že si blizu izhoda iz ulice, pri kiosku, v katerem so časopisi, ter prodajalni kruha in mleka. En cel svet.

Na splošno se kaže, da je tekmovalni del intimne zgodovine kolesarstva – francoska stvar. No, sredozemska. Alpe-Adria. Sicer so vse primerjave relativne, a gotovo obstaja tudi ljubosumnost na znanje, pridobljeno skozi oči otroka. Tudi Pogi kot mnogi pred njim ne bo mogel uiti primerjavi z velikani iz zgodovine. Dobro, če je Eddy Merckx prvi največji, potem ni čudno, da Pogačarja kličejo novi Kanibal, saj gre na tekme z najmanjšim številom kalkulacij: številke govorijo marsikaj, a stvari so takšne. Eddy ima osvojenih pet Tourov, Bernard Hinault prav tako. Nekoč davno jih je imel tudi Jacques Anquetil. A Eddy ima pet Girov in eno Vuelto. Torej je največji vseh časov. Jokerji so vendarle Španci. Najprej zmaga Pedra Delgada leta 1988, ko tega nihče ni pričakoval, potem pa obdobje Baska Miguela Induráina, ki je edini zmagal petkrat zapored, do Lancea Armstronga, ki so mu vzeli praktično vse zaradi dopinga.

Zadnji, ki je povezal Giro in Tour, je bil Marco Pantani, in to pred 36 leti. Pogačarjev junak je Alberto Contador - El Pistolero, ki ima dva Toura, dva Gira in tri Vuelte, a ima tudi dva odvzeta naslova: Tour 2010 in Giro 2011. Torej družba majhnega števila ljudi, največ pet ali šest jih pretendira na naslov, proti kateremu gre Pogačar.

Hinault je takoj dejal, da nima težav s tem, če ga bo Pogi prehitel. Eddy je malo počakal, potem pa sporočil, da bo to končno lahko »to«: da se bo po neizpolnjenih obljubah pojavil nekdo, ki bo osvojil več kot pet Tourov de France, če se mu ne bo kaj zgodilo.

Za zdaj se zdi, da se ne bo. Ta fant ima nasmeh šampiona. In postaja idol generacije. Kar je veliko laže, če ste nogometaš in igralec, teže pa, če ste košarkar ali glasbenik. Kaj pa kolesar? Vsaj doslej ni bilo takega primera.

Nadaljevanje intimne zgodbe o kolesarstvu gre preko Šiške in Bežigrada, pa po Kajuhovi. In vsekakor po črti Kodeljevo–Moste–Vodmat. In shema ulic Kosovelove, Jana Husa, Goce Delčeva, potem izhod na Povšetovo, pa spet v mesto. In neke nore vožnje z vokmanom in Johnnyjem Štulićem v njem »ludilo snagom oceana/plavi moju dušu i nagriza um« (»norost z močjo oceana/modri mojo dušo in mi načenja um«). In neke pijane vožnje, brez rok, narejene iz zanosa in ljubezni, in nekega nedoločenega občutka, ki spominja na svobodo. Kar bi v Ljubljani lahko bil fenomen, je, da ima vsak kolesar svoj zemljevid mesta. Lahko ga nariše na slepo, dovolj je samo zapreti oči in vleči namišljene in resnične črte v mestu, ki je bilo nekoč tvoje in ti njegov in s katerim se odnos spreminja, prav tako kot se spreminja njegov zemljevid.

In kolesa v njem. In njihova zgodovina. Intimna, toliko, kolikor je kolo intimna stvar. Ko enega od svojih prijateljev vidim, kako vozi svojega otroka na kolesu, na hitro pomislim, da je vse v redu in da je Ljubljana precej bolj naklonjena intimnim zgodbam kot druge evropske prestolnice: v Amsterdamu se je na primer prijetno in lepo voziti s kolesom, prav tako v Berlinu, v Parizu pa že malo manj.

A redko katera stvar je tako intimna, kot je vožnja s kolesom. Cesta od Murvice do Bola na Braču, dolga okoli šest kilometrov, in pot v eno smer, tisto od vasi do mesta, gre večinoma navzdol, poezija. Vrnitev pa je, zlasti za ljudi, ki so že v letih, veliko težja, saj vodi navkreber, tako da morate biti v formi. Vsaj tako kot Igor Vidmar iz Novega mesta. Ali Rok Košir. Iz Ljubljane.

Bilo bi nespodobno lagati v časopisu in reči, da jo pisec teh vrstic ima. A v drugem poskusu mu je uspelo.

In to je ena večjih zmag tega poletja.

Za druge, javne zmage je tukaj športnik, čigar ime bodo mulci vzklikali, ko bodo na kolesu prehiteli koga na kolesu, in ki nas bo nekaj časa spominjal na to, da kljub brezupu obstajajo obdobja, ki dajo ljudi, sposobne za rezultate, večje od rezultatov predhodnikov.