Ni skrivnost, da kolesarim. Za koga precej, za koga drugega bolj malo, vedno je tako – druge ocenjujejo po sebi, redko imamo trdne, objektivne kriterije. Kolo je ne samo rekreacijski pripomoček, prvotno je seveda prevozno sredstvo. Da lahko nekam prideš hitreje kot peš, da prideš dlje v enakem času. Združujem oboje, seveda pa bolj uživam, ko grem na izlet, na turo.
Tokrat sem se prvič peljal po Dravski dolini. Z avtom že večkrat, prvič s kolesom. Bil je izlet in bil je namenski izlet, priti do prijatelja, ki živi v Dravogradu. Drava je bila kalna, rjavozelene barve. S sabo je nosila vejevje, debla, videlo se je, da je vreme spet temeljito opravilo svoj posel pred nekaj dnevi. Na poti, seveda nisem šel po glavni cesti, pri tako gostem prometu se je izogibam kot hudič križa, je bilo marsikje videti, da so odstranjevali pesek in zemljo, blato, ki so ga nanesli hudourniki. Na nekaterih strmih pobočjih se je splazil tudi del cestišča. Seveda, niti senca lanske tragedije, a vendarle za nekoga, ki mu hudournik s peskom in skalami prekrije travnik ali pašnik, ki mu napol zasuje hišo ali uniči avto, je to enako, kot je bilo lani v sicer veliko večjem obsegu. Kot da vreme počasi, počasi deluje v smeri, češ, saj boste vsi prišli na vrsto, časa imam dovolj!
Doma sem gledal posnetke iz Kokre, čisto mi je ušlo, da se je tam zgodila nova ujma. Lani smo se tega zavedli vsi v Sloveniji, pa čeprav ujma niti slučajno ni zajela vseh. A bilo je dovolj obsežno, da je najbrž vsakega po malem streslo, da ni treba veliko, pa se bo to zgodilo tudi njemu. Vemo, odziv ljudi je bil izjemen. Tokrat najbrž ne tako, morda na tistem območju, kjer je vreme naredilo škodo. Se bo to nadaljevalo vsako leto? Pa saj je čisto preveč, če se zgodi vsako peto leto – kar pomislite, koliko nas to stane, koliko denarja in časa je potrebno za vsaj približno sanacijo, rane v ljudeh pa ostanejo dolgo časa, tega se ne da kar tako pozabiti.
Se bomo počasi utrudili? Bo vreme zmagalo? Na neki način zagotovo. Ne moremo se mu upirati, tudi povsem prilagoditi se ne da, vsaj če si predstavljamo, da bomo obdržali svoj način življenja. Če bo vreme pogosto povzročalo ujme takih razsežnosti, bomo kot družba počasi postali siromašnejši. Nekje se bo zagotovo poznalo, da bomo del svojega zaslužka porabili za blaženje posledic, ne pa za napredek, za izboljšave življenjskih pogojev, za boljše življenjske razmere ipd. V zgodovini so podnebne spremembe že uničile kakšno cvetočo civilizacijo. Mi se seveda čutimo močni, bomo že zmogli, sploh s širšo solidarnostjo, sedaj, ko smo v EU. A tudi drugod prihaja do vremenskih ujm, do poplav, orkanov, suš. Tudi drugod potrebujejo in bodo potrebovali pomoč. Mogoče nas bo pa to primoralo k spremembi našega načina življenja, na drug način, ker bomo imeli manj in bomo lahko manj trošili, tako energije kot materialnih dobrin.
