Ko sem davnega 19. oktobra 1964 navsezgodaj zjutraj prišel v kuhinjo pred odhodom v šolo, me je pričakala navdušena mama z besedami: »Imamo jo! Zlato! Naš Miro Cerar na konju z ročaji!« Navdalo me je nepopisno veselje, četudi nastopa Mira Cerarja nismo mogli spremljali, saj še nismo imeli televizijskega sprejemnika. Čeprav smo po tihem upali, da bo naš Miro Cerar prejel medaljo, je bila zlata medalja dvakrat zlata: ker je bila priznanje za velikanski vložen trud in ker je bila naša, slovenska. Čeprav smo vse medalje bivše skupne države sprejemali z navdušenjem, so imele medalje slovenskih športnikov poseben lesk. Zgodba z našimi alpskimi smučarji v osemdesetih letih je potrdila naš odnos do uspeha slovenskih športnikov v okviru takratne države.
Čez štiri leta so bile olimpijske igre v Ciudadu de Mexicu, ki sem jih spremljal kot zagret gimnazijec in velik pristaš gibanja flower power. Kot da se je ponovilo leto 1968. Zgodaj zjutraj 19. oktobra me je prebudila mama, le da to pot njene besede niso bile »vstani, v šolo moraš, avtobus ne čaka«, temveč je zaklicala: »Imamo jo! Zlato!« V hipu sem bil buden in kar nisem mogel verjeti, saj je bil nastop Mira Cerarja na konju z ročaji šele 26. oktobra, ko smo pričakovali zlato medaljo. Je kdo kaj pomešal? Mama gotovo ne. »Povej že končno, kdo je osvojil zlato medaljo!« sem jo priganjal. »Đurđica Bjedov na 100 metrov prsno!« Pobrskati sem moral po spominu in se spomnil, da je članica jugoslovanske ženske plavalne štafete in da je posamično plavala »bolj za zraven«. Presenečenje in navdušenje je bilo izjemno, uspeh pa je ponovila nekaj dni kasneje še s srebrno medaljo na 200 metrov prsno. Ne prej in ne kasneje ni ponovila podobnega uspeha, ostaja pa še spomin na prepolno splitsko Rivo, ki je glasno pozdravila svojo Đurđico. Kot edina plavalka iz bivše Jugoslavije je uvrščena v hišo slavnih plavalcev.
Olimpijske igre pa so mojo mladostniško uporniško dušo navdušile še z nečim. Na podelitvi medalj za tek na 200 metrov sta ameriška atleta Tommie Smith in John Carlos med igranjem ameriške himne dvignila roko, eden desno, drugi levo, oblečeno v črno rokavico, v znamenje podpore črnskim pravicam. Olimpijski možje so ju takoj izključili z olimpijskih iger, danes pa imata na svoji bivši univerzi v San Joseju v Kaliforniji spomenik!
Leto 1968 so poleg olimpijskih iger zaznamovali študentski nemiri. Zajeli so velik del sveta, tudi Jugoslavijo in Slovenijo, ter so poleg drugih zahtev prinesli tudi klic k prenehanju krvave vojne v Vietnamu, prispevali pa so k odstopu od ponovne kandidature Lyndona B. Johnsona za predsednika ZDA (zanimivo, tudi drugi odstop ameriškega predsednika Joeja Bidna od ponovne kandidature se je zgodil v letošnjem olimpijskem letu).
Po omenjenih igrah je bilo še veliko drugih, z našimi večjimi in manjšimi uspehi. Posebej so se mi zapisale v spomin igre v Barceloni in Sydneyju. V Barceloni so slovenski športniki prvič nastopili pod našo zastavo, ki jo je ponosno nosil strelec Rajmond Debevec. V Sydneyju pa so prvič zaigrali Zdravljico, ko sta Iztok Čop in Luka Špik prejela zlato medaljo v dvojnem dvojcu, Debevec pa v streljanju v disciplini trojni položaj z malokalibrsko puško. Nepozabne so solze Rajmonda Debevca ob igranju naše himne, ki so v oči privabile solze številnih od nas.
Nocoj se začnejo olimpijske igre v Parizu z odprtjem na reki Seni. Pričakuje se velik spektakel, ki se ga bo udeležilo več kot 200 držav z 10.500 športniki v 48 panogah in 329 disciplinah. Na otvoritvi pa ne bodo prisotni vsi sodelujoči športniki, uspeh je pač v prvem planu in pozno vračanje v olimpijsko vas bi zmotilo tekmovalni in trenažni ritem športnikov.
Slovenska ekipa bo najštevilnejša do sedaj z 90 športniki (zlasti zavoljo kar treh ekip). Ali imamo med njimi tudi kakšnega Mira Cerarja in Đurđico Bjedov? Mogoče bi lahko prva bila Janja Garnbret, presenečenja, kot je bilo leta 1968 z Đurđico Bjedov, pa so v današnjem profesionalnem športu praktično nemogoča. Vseeno pa se pustimo presenetiti.
Ob olimpijskih igrah v Parizu bodo potekale še ene »igre«, igre življenja in smrti. V Gazi se bo daleč od luči in pozornosti svetovne javnosti nadaljevalo ubijanje Palestincev. Novice o smrti števila ubitih v Gazi so samo četrta ali peta novica v medijih, v nekaterih zahodnih medijih pa niti to ne več. Palestinski otroci so že zdavnaj izgubili pravico do šolanja, zdravstvene oskrbe praktično ni več, mesta so v celoti porušena. V Gazi ne bo spremljanja olimpijskih iger, igre življenja in smrti pa ne bo spremljal preostali svet, ki ga to zmeraj bolj malo zanima. Ob tem so se novi poslanci evropskega parlamenta ukvarjali z izvolitvijo nove predsednice evropske komisije v posmeh demokraciji in pravičnosti. Do kdaj bo še trajala takšna »demokracija«? Ko bo prišel odrešitelj, kot je že bilo v zgodovini in se je tragično končalo? Da bi vojne prekinjali zaradi iger, pa je že zdavnaj postantični mit.
Zvečer bomo priča najbolj spektakularnemu (tako pravijo) odprtju, pred nami je šestnajst dni športnih presežkov. Vsi prisegajo na ločitev športa in politike. Pa vseeno: se bosta mogoče našla nova Tommie Smith in John Carlos ter izrazila podporo palestinskemu narodu, s tem tvegala izključitev z iger in postavitev spomenika čez trideset let? Roke gor!
