Prejšnji ponedeljek sva s fotografom Luko Cjuho navsezgodaj odšla v Budimpešto delat intervju z enim najzgovornejših madžarskih političnih analitikov. Orban je ravnokar končal svojo svetovno mirovno misijo pri treh diktatorjih in enemu, ki ima te ambicije, evropska komisija pa se je odločila, da bo Madžarsko bojkotirala. Temperatura se dviga. Zdaj je čas za pogovore o svetovni politiki.

Zgodaj v teh okoliščinah pomeni ob devetih zjutraj. Ko sva se z Luko spustila v gnečo na avtocesti, ki pelje v Budimpešto, je bilo prijetno poletno toplo. Hitro je šlo proti 30 stopinjam. Poklical je Istvan Szent-Iványi, s katerim sva bila dogovorjena. »Tukaj bo vsak čas 37 stopinj,« je rekel. »Nobenega smisla nima riniti v center.« Dal nama je naslov majhnega trgovskega središča v rezidenčni četrti, ki spominja na Rožno dolino v Ljubljani, le da je desetkrat večja, vile pa so v ličnih ulicah razporejene po gričih. »Zapeljita v podzemno garažo in pridita v prvo nadstropje v restavracijo Felicita. Tam bo prijetno hladno in mir.«

V garaži je v glavo butnil vlažen vroč zrak, kot bi odprli parno peč. Kako lepo bo v prijetno ohlajenih prostorih nad garažo! Ampak tam je bilo čudno. Zrak je bil prav tako peklensko vroč kot v garaži, bilo pa je tudi enako temno. Vse luči v trgovinicah so bile ugasnjene, prodajalci in prodajalke so sedeli na pultih ali stali pri vratih ter se obupano pahljali. »Tekoče stopnice in zvočniki pa delajo,« je strokovno ugotovil Luka. Szent-Iványi je prišel v lahki in ohlapni laneni obleki, kakor se nosijo v Severni Afriki. »Elektrika je crknila v celi četrti,« se je opravičeval. »Živimo kot bogataši in imamo vsi vžgane hladilne naprave. Ampak Madžarska je revna država, infrastruktura ne zdrži.« Pogovor smo izpeljali v poletni vročini z limonado brez ledu. »Tako je,« je sklenil izkušeni diplomat in politik, ki je videl veliko sveta. »In nikoli več ne bo drugače.«

Zdaj je že jasno, da se s podnebnimi spremembami ne moremo boriti. Znašli smo se v novem življenjskem okolju. Pred drugimi ekosistemi, v katerih smo bili gostje, smo v novem v prednosti. Naredili smo ga sami in ga sproti dopolnjujemo. Namesto da ga razumemo kot sovražnika, ga je treba vzljubiti. To je zdaj naše življenjsko okolje za vse večne čase. Nikoli ne bomo dobili nobenega drugega. Tako kot vsa druga življenjska okolja bo tudi to vedno bolj podobno samo sebi.

Lepo si je zamišljati brezogljično Evropo, Kitajsko, ki jo poganjajo sončne celice, Ameriko brez izpušnih plinov in zeleno Afriko brez velikih mest. Z morji, po katerih mazut noč in dan ne poganja 50.000 tovornih ladji, in nebom, na katerem ni ves čas vsaj 10.000 letal. Tovornjake in avtomobile smo odmislili, tako kot bi z veseljem odmislili vse drugo. To si močno želimo, vendar globoko v sebi vemo, da sveta ne bomo spremenili, ker ne bomo spremenili sebe. Ob vsem občudovanju neslišne nove tehnologije smo srečni, ko za vetrobranskim steklom iz trilitrskega motorja zaslišimo zdrav zvok dizla ali z roko na ročici črpalke stojimo ob opojnem vonju hlapov neosvinčenega bencina. To so metafore svobode. Električni motorji so sijajne naprave. Ampak kaj ko je zvok motorjev, ki poganjajo turbine, skrit nekje v puščavah, dimniki električnih central potisnjeni v doline daleč od mestnih središč, odpadki atomskih central pa čakajo zakopani globoko pod zemljo. Prej ali slej pa bodo tudi iz Sibirije prišli do nas.

Potolažiti se je treba. Poleti bomo živeli na 40 stopinjah Celzija in tako kot Nueri v Južnem Sudanu premikali črede govedi sredi suše in poplav. Drugih letnih časov v svetu podnebnih sprememb ni. Dobra novica je, da imamo dve možnosti. Lahko se gremo kreacionizem ali pa prižgemo sveče Darwinu. Kreacionizem nas uči, da so stvari nespremenljive. Tako so mislili evropski naseljenci, ki so se naselili na Grenlandiji in so živeli od lova na kite. Ohranili so kontinentalne navade, uvozili vse, od krav do sena zanje. Kitolov je bila donosna panoga, dokler ni propadla. Evropejci bi se morali prilagoditi in prevzeti navade Inuitov. Oboje so z gnusom in odporom zavrnili in ohranili svoje življenjske navade. Vsi so umrli od lakote in bolezni.

Lahko pa beremo Darwinovo potovanje z Beaglom in se naučimo, da v brezčutnem razvoju vrst z naravno selekcijo preživijo najbolj prilagodljivi. Treba je pogledati, kako živijo v Kairu, Wadi Halfi in Kartumu. Ko aprila temperature sežejo čez štirideset, se življenje umiri. Na stropih se počasi vrtijo ventilatorji. Veliko se govori o horizontalni ventilaciji stanovanj. Ko bo zares vroče, bo elektrika crknila. Še vedno je. Življenje pa mora teči dalje. Sredi dneva je treba imeti nekaj na glavi in piti vroč čaj za mizico na pločniku v najbližji čajnici. Vrel čaj pri petdesetih stopinjah ohladi telo, počasna konverzacija zniža temperaturo okolja. V Kartumu na kocko iz trave z obale Nila počasi kaplja voda iz pipe, ki na vročini hlapi, čeznjo pa v stanovanje piha zrak iz ventilatorja. Ob vročem čaju in neobveznih pogovorih se stanovanje ohladi. Vsaj občutek je takšen. Na večerjo se gre ob desetih zvečer. Tako se da preživeti.

Državam ne gre zaupati. V Sudanu je v veljavi zakon, da je pri 50 stopinjah treba ustaviti delo na prostem. Zato v uradnih vremenskih napovedih v mestu nikoli ni več kot 49 stopinj. Ampak na vsakem vogalu že aprila zori mango.