'Točka in pol, človek in pol, človek brez milosti …« je že pred mnogimi leti prepeval kantavtor Marko Brecelj. Spoznanje, da se trenutno družbeno dogajanje zrcali v poeziji, ki je bila napisana že davno, me vsakič znova fascinira. Očitno so občutljive pesniške duše zmožne zaznati in razumeti subtilne družbene spremembe že mnogo prej, preden postanejo očitne tudi umu nas slehernikov.
Točke, ocene in na njih temelječe smernice obvladujejo sodobno družbo. Točkujemo in ocenjujemo zaradi številnih razlogov, med drugim zato, da bi bili objektivni in da bi zvišali lastno učinkovitost, pa tudi zato, da bi denar smotrno porabljali. Toda ali so točkovanja in ocenjevanja res objektivna? Nam pomagajo zviševati učinkovitost? Pripomorejo k smotrnejšemu upravljanju denarja?
S točkami in ocenami se srečamo zelo zgodaj, v šolah, kjer z njimi vrednotijo naše znanje. A že hiter razmislek zadošča, da uvidimo, da s točkami in ocenami znanja ne moremo objektivno ovrednotiti. Dobra ocena je lahko posledica učenja na pamet, pripravljenosti sedeti za knjigo in si zapomniti zahtevane podatke, ki bodo najverjetneje hitro pozabljeni, lahko pa je odraz resničnega razumevanja snovi. Ocenjevanje znanja običajno ne upošteva individualnih razlik učencev. Učenec, ki se na dan testa ne počuti najbolje, bo najverjetneje naredil več napak, kot bi jih sicer, zato bo slabše ocenjen. Snov, ki je za večino učencev razumljiva letos, bo za nekatere učence razumljiva šele prihodnje leto (vsi ne zrastemo enako hitro, tudi miselne sposobnosti se nam ne razvijajo enako hitro). Točka in pol bo za »počasnejše« učence lahko usodna le zato, ker jim nismo ponudili dovolj časa. Objektivnost ocenjevanja znanja in sposobnosti s točkami je vprašljiva tudi pri učencih, ki prihajajo iz socialno šibkejših družin – kljub sposobnostim in pripravljenosti za učenje bodo za učenje težko našli dovolj časa, saj morajo zaradi preživetja poprijeti tudi za druga dela. Poudarjamo, da sta ustvarjalnost in kritično razmišljanje najpomembnejši veščini za spopadanje z izzivi sodobnega časa. Znamo ustvarjalnost in kritično mišljenje ocenjevati? Kaj pa eseji, jih lahko objektivno ocenimo? Pomislekov je še veliko, a zaključimo lahko, da ocenjevanje znanja s točkami in ocenami najpogosteje ni objektivno, saj je povezano s pretiranim poenostavljanjem. Einstein je opozoril, da lahko stvari poenostavimo, kolikor se le da, vendar ne bolj. Pretirano poenostavljanje ni več skladno z resnico.
Vse bolj spoznavamo, da v želji po čim bolj objektivnem ocenjevanju znanja povzročamo veliko škode. Otroci se ne učijo več, da bi znali, motiv za učenje so postale točke in ocene, ki so pogoj za vpis na številne šole. Pri vpisu, na primer na medicinsko fakulteto, štejejo le srednješolske ocene. Ne zanima nas, ali bodoče zdravnike veseli delo z ljudmi, ali so sočutni, ali jim bo delo pomenilo le strokovni izziv, ali pa bodo pri delu videli tudi potrebe bolnika. V želji po objektivizaciji znanja smo zašli v slepo ulico. Zakaj ne bi izbrali druge, enostavnejše in učinkovitejše poti? Smo pripravljeni učiteljem dovoliti opravljati delo, za katero so se izšolali? Točke naj bodo učiteljem le v dodatno pomoč pri ocenjevanju znanja učencev. Opazovanje in spoznavanje učencev med procesom poučevanja naj jim ponovno postane osnovno vodilo pri celostni strokovni oceni znanja vsakega posameznika. Zaupajmo jim. Ne dovolimo, da točka in pol uniči sanje in potenciale naših otrok. Na srečo je v naših šolah veliko učiteljev, ki vedo, da učenci niso le točke, in so dovolj pogumni, da s celostnim ocenjevanjem, ki ne temelji zgolj na točkah, otrokom omogočajo optimalen razvoj njihovih potencialov.
Z vztrajanjem pri neobjektivnem »objektivnem« ocenjevanju vzgajamo ljudi, ki bodo v življenju prisegali le na točke. Zdravnik, ki bolnika vidi kot zbir točk, bo starejši osebi v zadnjem obdobju življenja brez pomislekov razširil 85-odstotno zoženo (indikacija za poseg na žili) srčno žilo in vanjo vstavil opornico, čeprav so bolnikove težave značilne za tesnobo in je bila zožena srčna žila odkrita naključno (za slikanje srčnih žil se je odločil iz previdnosti, da ne bi česa spregledal). Zdravnik, ki se zaveda, da bolniki niso le točke in da so zdravstveni posegi v telo v zadnjem obdobju življenja povezani s številnimi, tudi usodnimi zapleti, se bo z bolnikom pogovoril in mu predstavil strokovne pomisleke glede posegov v telo, da se bosta lahko skupaj odločila za najprimernejšo oskrbo.
S točkami – denarjem vrednotimo tudi blago in storitve. V kapitalizmu ceno blaga in storitev določata ponudba in povpraševanje. V kapitalistični družbeni ureditvi bi imele negovalke v naših domovih starejših nekaj tisoč evrov mesečnega dohodka, saj povpraševanje po negovalkah močno presega ponudbo negovalk na trgu. Ker živimo v eksploatizmu – družbeni ureditvi, ki temelji na izkoriščanju – negovalke plačujemo z nekaj sto evri na mesec. Denar je kot edina družbena vrednota demoraliziral našo družbo, da smo pripravljeni žrtvovati starejše, ker jih prepoznavamo zgolj kot ekonomsko breme.
Točke in ocene? Sploh ne, potrebujemo le kanček zdrave pameti.
