‘Želim, da poslanci svojih glasov ne bi uporabili za politične koristi, ampak za to, za kar menijo, da je prav za državo. Hkrati pa vem, da so moje želje zaman in da se to ne bo zgodilo. Naša ureditev je namreč gnila. Ne nagrajuje poštenih politikov, ki glasujejo po svoji vesti. Nagrajuje podgane, ki so pripravljene prodati svojo državo, da ostanejo pri koritu. Te podgane so resnični zajedavci demokracije.«
Takole neprizanesljivo je izbrane predstavnike ljudstva nagovorila gospodična Sloane v istoimenskem filmu. Zato si lahko takoj oddahnemo. Gre za fikcijo, domišljijski svet, resničnost je seveda drugačna. Parlamenti so svetišča modrosti in poštenja. Morda je le v ameriškem kongresu malo drugače, evropska civilizacija pa je daleč od takih očitkov.
Za rahlo dramatičnost v uvodu sem spremenil le dve besedi. Kongresnike sem zamenjal s poslanci, pri zajedavcih demokracije pa sem izpustil besedo »ameriške«. Oboje sem naredil z malce hudobnim namenom, da vržem senco dvoma na pokončnost, neodvisnost in načelnost institucij stare celine.
Letošnje leto je glede volitev precej potresno. Najprej pri nas, kjer je triumf SDS nesporen, najsi drugi še tako prepričljivo poskušajo razglasiti vsak svojo parcialno zmago. Vzpon skrajne desnice je podoben klimatskim spremembam. Ničesar od tega ne moremo zanikati. Ostane le razmislek, kako se odzvati, zlasti tam, kjer je videti, da še ni vse zamujeno.
Pred očmi imamo nepričakovano močan zasuk v Franciji, ki so ga pospremili bombastični naslovi, na primer »Zmaga Levice in strahovit poraz Le Penove«. V domnevno poraženem taboru so napovedali, da njihova glavna zmaga še prihaja. Ni izključeno, da res. Spomnimo se domače slike o referendumu za vodo pred tremi leti. Ta zmaga je bila uvod v močan poraz takratne oblasti. A ker nova še vedno ni prepričljiva oziroma je vse manj, je bil pravkaršnji triumf SDS na evropskih volitvah skorajda neizogiben. Vprašanje je, kaj se da narediti v preostalem času do naslednjih volitev.
Nekaj upanja je zbudila Vesna, ki je spet stopila na politični oder. To pot bolj prepričljivo kot pred leti. Že takrat sem rekel, da se pred Urošem Macerlom lahko samo globoko priklonimo. Njegov ekološki boj je prepoznal ves svet in ga tudi ustrezno nagradil. Kot se v takih spopadih dogaja, je tudi pri nas druščina najbolj lakomnega ultrakapitalizma poskušala z vsemi prijemi preprečiti okoljevarstvenikom, da bi za vse prebivalce dosegli znosno bivanje. Mimogrede, nič bolje se ni godilo ljudem okoli Anhovega, kjer je podjetje z grožnjo izgube delovnih mest proti okoljskim borcem aktiviralo celo del lokalnega prebivalstva. A v kasnejših javnih nastopih se je pokazalo, da Vesna ni sposobna širšega političnega razmišljanja. Nastop Uroša Macerla in Urše Zgojznik je bil usoden. Na jasno vprašanje, ali se zavzemata za sodelovanje s SDS, je bil odgovor mencaje vsedopuščajoč, če bi se pokazali skupni cilji. Že takrat sem imel v mislih brutalno primerjavo, a je bila vsaj splošno razumljiva. Bi kakšna agencija za prometno varnost z veseljem šla v španovijo s Hitlerjem, ki je nesporno poskrbel za široke in varne ceste?
Zdaj Vesni grozi nekaj podobnega. Odličen bivši predsedniški kandidat Prebilič, človek z izjemno retoriko, jo je spet popeljal na glavni oder. A kaj, ko je v (samo)všečnem nastopu, kjer si je vzel moč voditelja, ki si lahko izbira politične sopotnike, oko vrgel na Logarja. Pokroviteljsko spodbudno je ocenil, da se lahko brez težav pogovarjata o prihodnosti, če ga bo Logar prepričal o svoji samostojnosti. Vlada pa mora segati širše, ne samo levo in desno.
Logar je ponižno sprejel ponujeno perspektivo in takoj izjavil, da Prebilič ni konkurent, sedanjo vlado pa označil za strogo levo. Že pri tej opredelitvi je treba globoko zajeti sapo. Kdor Svobodo in SD, ki odločata o večini zadev, vidi kot strogo levi stranki, je bodisi neprišteven bodisi močno preračunljiv. In Logar ni neprišteven. Že ta izjava pove vse o njem.
Če kaj, potem je njuno sodelovanje zanesljiv obet katastrofe. Kdor se poldrugo desetletje ne želi izviti iz objema podpornikov neonacizma, je zagotovljeno slaba druščina. Prebilič se je med načelnostjo in lastno preračunljivostjo odločil za slednjo. Morda je dobro, da je odšel tja daleč v Evropo. Z nadaljevanjem začrtane politike za Vesno bi se ta zelo verjetno že v drugo potopila. Onkraj levega in desnega pola, kar obeta Prebiličeva vizija, bi moralo biti izključno povezovalno spoštovanje človekovih pravic. Še to ni povsem enoznačno. A teme, kjer se obetajo spopadi, so razmeroma redke, pravica do splava na primer.
Normalizacija dolga leta v sam vrh skrajne politične stranke uvrščenega Anžeta Logarja je utvara. Tako kot je utvara normalizacija stranke, če je ne bi ali ko je ne bo več vodil Janez Janša. Preveč je prežeta z izključevanjem in sovraštvom, da bi se lahko znebila teh žlahtnih čustev, z gojenjem katerih vselej računa na podporo tistih ljudi, ki jim je to v veselje. Na žalost jih v naši deželi nikoli ne zmanjka. Ne da pa se bolje povedati, kot je rekel Srečo Dragoš. Nujen je sanitarni kordon, ki ga je treba potegniti pri SDS.
