V teh dneh vsi, ki smo se razpršili po svetu, več ali manj vstopamo v podobne komunikacijske zgodbe. Začne se z wer ar ju from, nadaljuje z zmedo okoli Ljubljane, Bratislave, Slovaške, Slovenije, Belorusije, Srbije in celo Ukrajine ter konča z našimi slavospevi domovini. Zdi se mi, kot da imamo vsi v zadnjem žepu plonk ceglc, ki nam ga je pripravil kakšen oddelek za propagando, lociran nekje med vladnim kabinetom, predsedniškimi svetovalci in najbolj prodornimi ministrstvi. Tam zunaj smo propagandisti države vsi po vrsti.
Naš hvalospev se začne z omembo sreče, da domujemo na najlepšem geostrateškem koščku sveta. Dve uri do Benetk, enako do smučišč v Avstriji in morja na Hrvaškem. Potem sledi še oda naši majhnosti, naši neokrnjenosti, trajnosti, zelenosti, prijaznosti in kulinarični raznolikosti. Težko celo sami sebi verjamemo, da smo res tako fajn in kul. Seveda smo tiho o naših politikih, ker to itak nikogar ne zanima. Pridemo do Luke Dončića in redko do Tadeja Pogačarja. Zdaj, ko se končuje največja dirka na svetu po Franciji, Tadej s svojim načinom dirkanja dobiva nove privržence in še več nasprotnikov. Mnoge impresionira dirkanje brez kalkulacij, drugim pa gre njegovo poniževanje konkurentov že pošteno na živce. Ljubiteljem gre v nos vsakodnevno Tadejevo dokazovanje, da je najboljši. Nobenega skrivanja, nobene defenzivne vožnje za izzivalci, temveč stalen napad in užitek premagovanja. Publika ima pa nasprotno rada ranljive tekmovalce.
Publika zato tako rada navija za Primoža Rogliča. Lahko še stokrat pade in ne dokonča dirk, pa bo njegova skromnost in vztrajnost nagrajena z občudovanjem in priklonom vseh, ki cenijo neizmerno požrtvovalnost. Požrtvovalnost nosi v sebi termin žrtev. Žrtve pa so pri nas bile in bodo vedno nagrajene. Še v politiki to vedno vžge. Če si žrtev česar koli, si na koncu junak. Še Donald Trump je z enim zgrešenim strelom kapitaliziral kratko pot od žrtve do junaka. Še včeraj žrtev vseh mogočih zarot, danes že junak, ki je neuničljiv. Še krogle se ga izognejo.
Vsaka kolesarska debata, predvsem če so na drugi strani Belgijci ali Danci, se konča s sumom. Sumom, da vse ni ravno regularno. Nemogoče je, da bi bil eden tako drugačen in tako zunajserijski. Sum, da nekdo dela nekaj, kar ni dovoljeno, je v vrhunskem športu ves čas prisoten. Velja nekakšen vsesplošen dogovor, da se vsemu malo pogleda skozi prste v stilu, saj vsi to počnejo. Saj ni šans, da bi normalno telo zdržalo vse te napore brez dodatkov. Brez čudežnih metod ali substanc. In ne le v kolesarstvu. Na dopingih so padali že vsi po vrsti. V atletiki in kolesarstvu največ.
Doping je v bistvu neki simbolni znak, ki žene svet naprej. Kapitalistično uravnano ekonomijo še najbolj. Če hočeš zmagovati, moraš narediti nekaj na robu dovoljenega. Vse notranje informacije so v tem registru. Če ima kdo informacijo pred drugim, ga nažge na celi fronti. Pri nas se to rado počne z zemljišči. Eden pač nekako dobi podatek, da bo tam in tam čez čas tekla avtocesta ali pa samo priključek do nje. In hop pokupi vsa ničvredna zemljišča tam okoli. Nato jih z nekajkratnikom proda državi. Tudi zgodba s sodno palačo na Litijski ima podoben scenarij. Simbolni doping pomeni, da trguješ z informacijami. Da se zavedaš, da lahko informacije pretopiš v materialne koristi.
In skoraj vsi, ki na novo zaužijejo ugodnosti vladanja in slasti oblasti, se začnejo simbolno dopingirati. Vsi do njih prihajajo z darovi le zato, da bi bili tudi sami deležni kakšnega dopinga. Dobili pravočasno kakšen namig, bili prepuščeni v krog posvečenih in se lahko na zunaj hvalili, da poznajo tega in tega. To slednje je od osamosvojitve naprej zadihalo s polnimi pljuči. Lahko ti zrihtam to in to, lahko ti odprem vrata, lahko ti poiščem bližnjico in sklicuj se na mene, so najbolj običajne dopinške porcije, ki jih delijo mali ljudje, ki verjamejo, da so postali veliki.
Ja, v tem je nevarnost malih. Da začnejo verjeti, da so veliki. Tako kot mi zunaj meja začenjamo verjeti, da sploh nismo majhni. Mali simpatični postajamo arogantno veliki. To smo velikokrat doživeli pri naših novih uspešnih podjetnikih. Še včeraj v garaži, danes pa že z odrov pridigajo svoje zakramente. Podobno se obnašajo politiki na mednarodnem diplomatskem parketu. Še včeraj niso znali držati jedilnega pribora, niso ločili konjaka od brendija ali šnopsa, danes pa že delijo nasvete, čeprav ne dobijo niti vabila za banalen banket.
Za mnoge od njih so pravi božji dar družbeni mediji. Tam lahko skozi sliko, video in besedo razlagajo vso svojo veličino najbolj zvestim privržencem. Tistim, ki lajkajo, komentirajo, prilepljajo srčke in aplavze ter ves čas upajo, da se jim bodo odprla prava vrata. Iskreno sem bil navdušen, ko sem te dni videl sporočilo, živi nagovor Tine Gaber, da bo obudila svoj podkast, na katerem bo vodila poglobljene pogovore. To potrebujemo. Nekaj globljega. Nekaj bolj analitičnega in sociološko umeščenega. Če že ne moremo zrasti v višino, pa lahko zvrtamo globoko v globino. In tam najdemo tudi kaj dopingu primernega ...
