Ljudje imamo zelo različne predstave o tem, kaj je v življenju pomembno, kaj nas osrečuje, kaj je za nas dobra kakovost življenja. Nekaterim je pomembna služba, kariera, če z njo niso povsem zadovoljni, so nesrečni in iščejo kraj oziroma delovno okolje, v katerem se lahko uresničijo, razvijajo, prosperirajo. Drugim je pomembnejše to, kar počnejo v prostem času, službo imajo za preživetje, no ne povsem, če gre tam res vse narobe, najbrž tudi niso ravno srečni. Sam bolj spadam med te zadnje. Seveda mi je služba pomembna, težko je biti vsak dan osem ur ali več v okolju, ki te ne sprejema, kjer te delo dolgočasi, je preveč enolično, izčrpavajoče. Ne, moja služba zagotovo ni taka, prav srečen sem lahko, da se tudi razumemo s kolegi in da ni nekih zamer med nami.

A po drugi strani sem res srečen, da živim tu, kjer ni daleč do narave, kjer sem lahko v desetih minutah v gozdu, na hribu, kjer, če že, se lahko v dobri uri namakam v morju ali še prej smučam. Zame je prav to kakovost življenja, če le zaslužim toliko, da mi ni treba ravno gledati na vsak evro. Težko bi živel v nekem velemestu, kjer bi potreboval uro ali dve ali celo več vožnje, da bi sploh prišel iz mesta, pa še potem nekaj časa do nečesa lepega, kot so v okolici Ljubljane ali Maribora ali kateregakoli drugega kraja v Sloveniji lepi in mirni kotički. Pa če bi imel še tako dobro službo in visok zaslužek. Nimamo ogromnega yelowstonskega parka, imamo pa veliko manjših biserov, ki so nam na dosegu roke vsako popoldne ali v prostih dneh.

V enem od teh vročih dni sem šel v Iški vintgar malo brest po reki. Divja soteska, prvinska narava, mir, le šumenje vode (in na koncu tudi močan naliv, ampak kaj bi to). Ko sem potopil dlani v brzice, sem opazoval vodo, ki se mi je pretakala med prsti, čista, hladna – kakšno bogastvo imamo! Ali je treba potovati dan, dva, da doživimo nekaj lepega, novega? Saj je lahko lepo in zanimivo, ravno potrebo pa ni. Popoln odklop je pri nas mogoč tako rekoč za domačo hišo.

Tega se res dosti premalo zavedamo. Kajti očitno teh stvari ne znamo ceniti. Vsaj pričakoval bi, da kar ceniš, na to tudi paziš, dragocenosti običajno čuvamo, mar ne? Ampak pogosto nimam tega vtisa. Ali pa se ljudje ne zavedamo, s čim vsem, kar počnemo in na kakršen način počnemo, lahko to pokvarimo. Ali je to naša sebičnost? Kajti le sebični drugim ne privošči, kar ima sam. Če mi uživamo ob lepi reki, v gozdu, ob jezeru, zakaj ne bi tudi drugi?! Ker če bomo mi te kotičke umazali, pozidali, izsekali, drugim ne bo ostalo kaj dosti od lepote in miru. Pa saj ne gre samo za ljudi, ne živimo sami na tej Zemlji.