Po poročanju Financial Timesa je madžarski predsednik vlade Viktor Orban v pismu evropskim voditeljem skiciral »mirovni načrt« za Ukrajino, ki naj bi ga imel najverjetnejši bodoči predsednik ZDA Donald Trump. No, ta načrt je tipično trumpovski: prvič, ZDA bodo še naprej vojaško podpirale Ukrajino, vendar le, če bo ukrajinsko vodstvo sedlo za pogajalsko mizo z Rusijo; drugič, ZDA želijo, da Evropa prevzame levji delež vojaške in finančne pomoči Ukrajini.
Vsaj polovica ljudi se bo zgražala že nad idejo, da bi v Ukrajini lahko prišlo do »nepravičnega miru«, kjer bi agresor zmagal s formalno pridobitvijo ukrajinskega ozemlja. Toda ta svet ni pravičen. Oblikujejo ga interesi velikih držav, čemur pravimo realpolitika. Tako kot je realpolitika, da lahko velika država, kot je Rusija, napade sosednjo državo in ji nihče tega ne more preprečiti, tako je realpolitika, da lahko druge velesile v konstelaciji vseh drugih interesov na to pristanejo in napadeno državo mirno žrtvujejo. In realpolitično dejstvo je, da bo prejkoslej prišlo do mirovnega sporazuma glede Ukrajine, o čemer se bodo med seboj dogovorile Rusija in ZDA, ne glede na interese Ukrajincev. Ker bosta obe velesili na ta način stabilizirali medsebojna vojaško-strateška razmerja.
Žalostno dejstvo je, da bodo v tem dogovoru Ukrajino »vrgli pod avtobus«. Toda resnici na ljubo so Ukrajino »vrgli pod avtobus« že leta 2008, ko so jo ZDA na vrhu Nata v Bukarešti dale na seznam potencialnih novih članic. Rusija je proti temu protestirala. Kot kažejo depeše, ki jih je razkril Wikileaks, je tedanji veleposlanik ZDA v Moskvi, sedaj pa direktor CIA, William Burns, Washington posvaril, da širitev Nata v Ukrajino pomeni eksistenčno grožnjo za Moskvo in absolutno rdečo linijo. Najvišji predstavniki Rusije so zagrozili z »vojaškimi ukrepi«, če se Ukrajina pridruži Natu. V igri interesov velesil se je natanko to tudi zgodilo. Ukrajina je bojišče, kjer so se za svoje strateške interese zravsale ZDA in Rusija, Ukrajina pa je kolateralna škoda. In ker je Ukrajina strateško pomembnejša za Rusijo kot za ZDA, Rusije pa vojaško in ekonomsko ni mogoče premagati, bo na koncu prevladal ruski interes. Le vprašanje časa je, kdaj bo do tega prišlo in kako uničena in pohabljena bo Ukrajina.
Kaj ta Trumpov »mirovni načrt« pomeni za Evropo? Kaj v tej konstelaciji novih razmerij preostane EU? Da še naprej vztraja pri dosedanji politiki Bidnove administracije glede ozemeljske integritete Ukrajine in od zdaj naprej sama vojaško in finančno podpira vojno v Ukrajini, dokler se ukrajinsko vodstvo samo ne odloči za mirovna pogajanja? Ali pa da se priključi novi politiki Trumpove administracije?
Odgovor na zgornjo dilemo je jasen. Tudi če bi EU želela vztrajati pri »načelni drži« glede vojne v Ukrajini, je to jalovo, ker si politično neenotna, vojaško siromašna, finančno nebogljena in gospodarsko stagnirajoča ne more privoščiti prevzema vojaškega in finančnega bremena dolgotrajne vojne v Ukrajini. EU nima dovolj orožja, ki bi ga lahko ponudila Ukrajini, niti ga ni sposobna v doglednem času proizvesti. In EU si ne more privoščiti, da bi Ukrajino trajno finančno držala nad vodo.
Kot kažejo podatki Inštituta za svetovno gospodarstvo v Kielu, so kumulativno evropske države Ukrajini sicer doslej »pomagale« celo bolj od ZDA. V absolutnem znesku so ZDA za Ukrajino prispevale 74 milijard evrov, evropske države pa skupaj 102 milijardi evrov. Vendar so glavnino vojaške pomoči zagotovile ZDA (čez 50 milijard evrov), evropske države pa predvsem finančno in humanitarno pomoč. Relativno pa so Ukrajini največ pomagale majhne baltske in skandinavske države ter sosednje države (Poljska in Slovaška). Estonija denimo je Ukrajini namenila za 1,8 odstotka, Danska pa 1,6 odstotka BDP.
Nadaljnje finančno podpiranje Ukrajine v takšnem obsegu ter s strani Nata zahtevano povečanje izdatkov za oborožitev na 2 odstotka BDP ob hkratni zaostritvi fiskalnih pravil v EU je za evropske države finančno nevzdržno. Z razvojnega vidika pa katastrofalno, saj finančna sredstva preusmerja v razvojno nekoristne namene in v korist tujih držav, namesto za domače raziskave in razvoj, financiranje lastnega tehnološkega razvoja in lastno industrijsko politiko. Ob nadaljevanju teh politik bo EU samo še bolj in nezadržno razvojno nazadovala.
Vojna v Ukrajini je in bo Evropo povsem gospodarsko zaustavila. Evrsko gospodarstvo se je po začetku vojne v Ukrajini praktično zaustavilo – zaradi prepovedi izvoza v Rusijo, dražjih energentov, visoke inflacije in posledično visokih obrestnih mer ECB. Evrsko gospodarstvo stagnira, medtem ko vse ostale države rastejo. Kot kažejo zadnje napovedi IMF, naj bi evrsko gospodarstvo letos morda zraslo za 0,9 odstotka, ameriško bo zraslo za 2,6 odstotka, rusko pa za 3,2 odstotka. V interesu Evrope je, da se vojna v Ukrajini čim prej konča.
Toda, bodo rekli nekateri, se bomo zaradi Trumpa res odpovedali načelom in spoštovanju mednarodnega prava? No, ne bi bilo prvič. Kje so bila ta načela Evropejcev in spoštovanje mednarodnega prava v ilegalnem napadu ZDA na Irak, kjer so Američani pobili več kot pol milijona civilistov? Kje so bila ta evropska načela in spoštovanje mednarodnega prava v ilegalnem napadu držav Nata na Srbijo? Kje so ta evropska načela v vojni v Gazi, kjer so Izraelci pobili (po oceni, objavljeni v medicinski reviji Lancet) več kot 180.000 civilistov?
Evropski politiki se radi selektivno zatekajo k sklicevanju na načela in spoštovanje mednarodnega prava. Pač tako, kot jim to naročijo v Washingtonu. Tudi tokrat ne bo drugače.
