Postali so žrtve teorije zarote. Morilskega pohoda sploh ni bilo, vse je uprizorila vlada Baracka Obame, so zatrjevali voditelji na spletnih TV-portalih, ki so jih sponzorirali premožni republikanski donatorji. Bili so tako vplivni, da jim je v nekem trenutku po anketah verjela kar četrtina Američanov. V letih, ki so sledila, so se pojavljali novi in novi »dokazi« za »veliko farso«, v kateri naj bi sodelovali zvezna in lokalna vlada, starši, šola, organi pregona, novinarji, reševalci, bolnišnice … Vse zato, so zatrjevali TV-vplivneži, da bi Američane prepričali, da je treba zakonsko omejiti dostop do orožja. Domnevno trpeči starši so torej pred kamerami svojo bolečino le zaigrali, fotografije nesrečnih malčkov so bile ponaredki, to, da ni takoj pridrvelo pet reševalnih helikopterjev, pa je bil kronski dokaz, da je bil morilski pohod zrežiran politično-medijski nateg. Zatrjevanje preiskovalcev, da helikopterji niso bili potrebni, saj je že prva reševalna ekipa ugotovila, da so malčki in učitelji mrtvi, ni zaleglo ... Starše so uporabniki družbenih omrežij še dolga leta po tragediji zmerjali z goljufi in pokvarjenci, jih analogno pljuvali na ulici in fabricirali nove in nove absurdne izmišljije.

In tu pridemo do Donalda Trumpa. Teorijo o zvezni zaroti je zlasti učinkovito razširjal neki Alex Jones s karizmo Herte Kosmina na spletnem TV-kanalu InfoWars, kjer je s teorijami zarote – in prehranskimi dopolnili – služil milijone dolarjev. Leta 2016 je uspešno tržil tudi predsedniškega kandidata Trumpa, ki je ob neki priložnosti pozval gledalce, naj »raziskavam« gospoda Jonesa verjamejo, ker da je zaupanja vreden. Trump je postal predsednik, na javno pismo hčerke umorjene ravnateljice šole Sandy Hook, ki ga je zaprosila, naj ne sodeluje v razširjanju srhljivih laži, da morilskega pohoda na šoli ni bilo, pa ni nikoli odgovoril. Starši umorjenih otrok so kasneje Jonesa zaradi obrekovanja tožili in po novi kalvariji, tokrat sodni, dočakali milijonske odškodnine. Vsaj na papirju. Lani jim jih po dostopnih podatkih še niso izplačali.

Zgodba je zanimiva z več plati. Nazorno razkriva mehanizme, s katerimi lahko politika s pomočjo medijskih sponzoruš v eri spleta dosega svoje cilje. Kaže, kaj vse so oblastniki in vplivni lobiji pripravljeni storiti za svoje interese. Ni ga trpljenja, ki ga ne bi bili pripravljeni zlorabiti. In ni je manipulacije, ki ji del volilcev ne bi nasedel. Razgalja tudi alarmantno šibkost sodstva v demokraciji. Ne le zaradi morebitne sprege z vladajočo politiko, temveč tudi zaradi vgrajene sistemske šibkosti – ki je hkrati njegova moč. Sodstvo mora namreč igrati po pravilih, ki postopke zapletajo in podaljšujejo. Politikom, kot je vsak dan bolj jasno, ni treba. Zanje pri doseganju ciljev ni zavezujoče ne mednarodno ne nacionalno pravo, ne deset zapovedi ne resolucije Združenih narodov, ne etika ne človečnost. Z nekaj spina svoje cilje zlahka dosežejo. Ker je vedno dovolj nesrečnih ljudi, ki se v politično-medijski mašineriji ne znajdejo in ki so pripravljeni voliti tudi hudiča, če obstaja najmanjša možnost, da jim bo zato nekoč bolje. Resnica je pri tem zlahka pogrešljiva.

Afera Trenta je zgolj nepomembna aferica v primerjavi z opisano. A fascinantno je, kako podobni so mehanizmi, po katerih jo poskušajo njeni akterji in njihovi medijski pomočniki predstaviti javnosti. V igri so pač politični vložki, volitve se bližajo, dejstva pa so pri lepem delu volilcev pogrešljiva. Opozicijski mediji so se v svojih analizah za začetek kot dobro uglašen orkester osredotočili na nepremičninski trg. Prav nič čudnega ni, dokazujejo, da se je cena nezazidljivega zemljišča v Trenti – kot je znano, ga je Janša leta 1992 kupil za 4600 evrov, leta 2005, ko je bil premier, ga je prodal Eurogradnjam za 130.000 evrov, nato so ga dva meseca kasneje Eurogradnje prodale Imosu, prav tistemu Imosu, ki je nato Janši prodal lepo trisobno stanovanje v Ljubljani. Nepremičninski trg je pač dinamičen: cene padejo pa spet zrastejo. In če si spreten, lahko z nakupom stare zaščitene podrtije pod strmim hribom, tik ob rečnem bregu, ob katerem se sprehajajo turisti, skupaj z nekaj njivami in travniki čez par let poplačaš skoraj polovico kupnine za stanovanje, ki je danes vredno kakšnih 400 tisočakov. Temu se reče podjetnost, ne pa korupcija. Saj sta tudi Drnovšek in Kučan poceni kupila svoji hiši, kasneje pa jima je vrednost dramatično narasla, so še »razkrili«. Da sta hiši odkupila po Jazbinškovem zakonu, so seveda pozabili omeniti.

Smiselno se je tudi vprašati, zakaj so sodstvo, še preden se je o zadevi izreklo, enoglasno proglasili za podaljšano roko vladajočih. Zakaj se torej razsodbe tako bojijo, če pa so stvari jasne. Odgovor je na dlani: zaradi zarote levih sil. Bojijo se, ker v njej sodelujejo tožilstvo, sodišče, KPK, mediji, sodni cenilci, izvedenci … Kakršna koli bo torej razsodba, teren za resnico po Janševi meri je pripravljen. Zarota je vedno pripraven argument.